Jedro tvoje molitve

Kako globoko zmoremo moliti? 
In se hkrati odpreti za odgovor, ki pride ob svojem času. 
Tako kot ne moremo prehitevati tega, da smo pripravljeni, se ne moremo predati odgovorom, ki jih nismo zreli slišati.
In morda v molitvi ne gre za odgovor. Morda gre za klic po vprašanju, ki bo odprl nova obzorja in nam pomagal pogledati tja, kamor si nismo še upali. 

Molitev živi znotraj nas.
Ne po odgovoru ampak po vprašanju.  

Ko molimo, si dovolimo povezati in spustiti kontrolo. V ideji, da se povezujemo z božanskim, pa se v resnici dotikamo lastnega - lastne veličine obstoja. Ta nas prevzame, nevede, da se tako srčno in odprto srečujemo z vsem poznanim, saj se dotikamo sami s sabo. 

Molitev nas uči, da stvari nikdar niso zunaj nas, četudi jih doživljamo od zunaj. Živijo le preko našega lastnega zavedanjanjih in notranje percepcije po njegovem obstoju. 
Tako se tudi molitve rojevajo od znotraj in navidezno prodirajo navzven. A bolj globoko ko zaupamo molitvi, bolj jasno nam postaja, da molitev nikdar ne sega navzven, temveč prodre še bolj globoko v nas, in nas odpre za tisto, po čemer hrepenimo. Za tisto, kar je jedro naše molitve. 

Dovoli si torej iti tako globoko vase, da boš slišal jedro tvoje molitve. Jedro tistega, kar se rojeva v premiku h kateremu kličeš.