Daj in sprejmi, je bila lekcija moje zime.

Danes me je obiskal spomin igranja rokometa na enem izmed poletnih festivalov, dolga let nazaj. 

Ta spomin je v meni vzbudil dolgo pozabljeno strast, ki se je vsakič znova dotikala trenutka, v katerem sem tako predano delala to, kar sem ljubila. Strast, ki ni imela nič s tem kdo sem ali kaj počnem, ampak s tem koliko življenja sem sposobna začutiti v danem trenutku. 

Bila sem mlada in edino kar sem vedela o moji prihodnosti je to, da je jasna. Jasno mi je bilo kaj me osrečuje in za kaj sem vsak dan hvaležna. Jasno mi je bilo, kje bom preživela naslednje poletje, ker je bilo tako močno povezano s poletnimi pripravami na naslednje sezono. Moje življenje je bilo jasno in lahkotno. V moji glavni ni bilo dvomo, ki bi me razjedali o tem, če je ta pot res prava. Bila je. In to sem čutila globoko v sebi.  V vsaki celici svojega telesa.

Bila je prava...

dokler ni bila več.

In tudi ta konec sem čutitila z vsako celico sebe. Občutek je bil, da je prav stopiti na novo pot, četudi je bolelo zapustiti nekaj, kar je bilo tako jasno in posledično varno. Pa vendar ni bila varnost tista, ki me je navdajala s tako močnim občutkom smisla, ko sem še hodila pot športnice, temveč nekaj globljega znotraj mene, ki je povezovalo več vidikov mene.

V letih, ki so sledili, sem začela raziskovati kaj je tisto, kar znotraj mene živi in mi kar naprej pregovarja, da naj le plujem in le zaupam poti na kateri sem. Ki goji in ohranja občutek, da to kar delam, ima smisel.

In ena razlika med potjo, ki sem jo zapustila in potjo na katero sem dolgih 10let nazaj stopila, se je tako jasno začela kazati. V letih igranja rokometa, sem vse to počela zase. Zase, za svojo srečo, svoj razvoj, svojo rast in svoje notranje zdravljenje.

Pot, h kateri me je klicalo, pa se je začela povezovati z drugimi. Z navdušujočim občutkom, da lahko nekaj dam, predam, prepustim, posejem ali obudim. Kar naenkrat, se ni šlo več samo zame. Začela so se obdobja dajanja in iskanja tega, kaj lahko dam. Tako močno sem pozabila, na drugi pol, da sem se v nekem trenutku znašla popolnoma izčrpana in izgubljena. In niti približno mi ni bilo jasno, zakaj.

Pozabila sem na svoj lasten vrelec iz katerega sem včasih tako vztrajno pila in se opolnomočila. Vsem sem dovolila piti iz vodnjaka mojih idej in želja, ne da bi vedela da voda, ki jo ponujam, izhaja iz potrebe in ne iz namere.

Po rokometu, sem si potrebovala znova osmisliti svoje življenje. Na silo. In del mene, ki se je radostil teh trenutkov čiste predaje tukaj in zdaj, je potihnil. Gnala sem se naprej in skakala visoko, da bi znova začutila, kar sem čutila takrat - da je vse ok in da imam krila, ki me spodbujajo na katerikoli poti plutja z vetrom. Svojo varnost sem si želela zagotoviti s stvarmi, ki niso imele zagotovila, niti sigurnosti.

Na delovanju in ne na bivanju. 

In takrat mi je postalo jasno...

da je čas da se znova ustavim. Če bom plula naprej tako brezglavo, se bo moj vodnjak usahnil in moja srčna želja predaje, bo prej jemala kot pa dajala.

Kaj me dimenzija obeh delov poti tako predano uči že dolga, dolga leta?

Da če bom le iskrena s sabo, bo tudi življenje poskrbelo zame. Mi pokazalo kateri del gugalnice se bolj nagiba v eno ali drugo stran. Učim se iskati ravnovesje na tej gugalnici, ki se neprestano premika in me opominja na notranje premike, ki so prisotni, živi in delujoči, saj sem že leta nazaj tako jasno predala namero, da si želim razvijati in rasti. 

Če bom dovolj pridno delala, bo življenje to videlo in me nagradilo. To je postalo moje nezavedno prepričanje, ki me je gnalo tudi v trenutkih, ko je notranji glas že tako jasno opozarjal, naj se ustavim. 

Nek glas pa je vztrajno prihajal iz ozadja in me spraševal:

Ali si srečna? 

Ali zmoreš opaziti jutra in to kako se prebujajo? 

Ali zmoreš prisluhniti pravemu trenutku in pluti skupaj z njim? 

Ali lahko preprosto obstaneš, brez želje po naslednjem koraku, in samo dihaš prostor, ki nastaja?

Moja vrednota delovanja prav v določeni smeri je dajala jasen odgovor - da, seveda sem srečna, če pa počnem to, kar me veseli in v čemer sem dobra. A izpolnjenost, ta pristna življenjska izpolnjenost, v resnici nima nič s tem kaj delamo in predajamo, temveč s tem, kako obnavljamo svoj lasten notranji vodnjak pitne vode, ki hrani naš mehanizem in ga čisti.

S tem kdo smo celostno, brez potrebne potrditve.  

Na kaj sem pozabila v teh letih? 

Na to, da lahko hranim tudi druge, če sem najprej nahranjena sama.

Če sem mirna s svojim lastnim obstojem in vsemi premiki, ki prihajajo in odhajajo.  

Da je delo in zunanje poslanstvo drugotnega pomena in če znotraj sebe stradamo, ne zmoremo gojiti to kar si želimo. Nekaj znotraj mene se je potrebovali znova nahraniti. A česa? Gibanja? Smisla? Občutka lastne vrednosti?

Ne.

Temveč ljubezni do sebe in pomiritve, da sem ljubljena od znotraj ne glede na to, kako delujem navzven. 

Ko se bom ljubila, bo stanje na tisti gugalnici ravnotežja, kot ples kontaktne improvizacije - lahkotno in zadovoljujoče igrivo, povsem naravno in pristno.    

Če se bom ljubila, ne bom več iskala ekstrema ena ali druge poti. Temveč se bom čutno spraševala, kaj še potrebujem, da bom v tem trenutku ljubeče sprejemala sebe in druge. Da bom dovolila premikom življenja in mojim lastnim, da najdeta skupno pot. 

V zadnjih letih sem dodobra spoznala dva pola mene, ki jima pravim "notranja ženska in notranji moški". Povsem jasno mi je, kdo je kdaj na "oblasti". Pa vendar njun ples je še vedno začetniško neroden. Ni še pravega zaupanja med njima, pravega sodelovanja in plutja. Če eden pije iz čaše, ni prostora še za drugega. 

Morda je to tisto, kar se spreminja v meni. Notranja povezanost dveh delov, ki sta vsak zase tako intenzivno močna, a necelovita en brez drugega. 

Daj in sprejmi, je bila lekcija moje zime. In tukaj na pomlad, se rojevajo sadeži tega spoznanja, ki mi pravi:

vse bolj izčrpana boš, če boš neprestano samo dajala, ter prazno osamljena, če boš gojila le svoj notranji svet. Lahko pa stopiš na pot, kjer se bosta ta dva svetova združila in opozarjala na to, da šele notranje ravnovesje prinaša materializirano sredino - in ta vzbuja mir. Ta sredina te hrani sama od sebe, brez hlastanja v eno ali drugo smer.

Najdi to sredino v sebi in vse drugo se bo odvilo samo od sebe. Imela boš dovolj, da daš in sprejmeš. In to kar boš dajala bo še čistejše in kar boš sprejemala bo lahkotneje.

In ti boš mirna.    

Hvaležna sem tem lekcijam, ki od mene zahtevajo, da resnično in globoko pogledam navznoter. Kaj sem spletla v teh letih. Vse dobi smisel, ko se predano podam na pot odgovora. Ko iskreno prosim, da uvidim jasnino. 

Takrat postane jasno in v meni se naseli mir. 

Mir, ki je tisto, kar vse bolj postaja kazalo in smer stanje bivanja in delovanja.

Če sem mirna, mu sledim.

Hvala, živeljenje, ker me hraniš.

Nayeli Špela