Life through the lense of questions

Maybe. 

I guess for long i have identify myself as a girl who wants to know why. Why something happened, why something is the way it is, why this and why that.... It is my way of seeing the world through the lense of questions. This questions gave me a sense of movement that is happening all around and within me. It was not plain curiosity existing just because, it was search for meaning that could make pieces of a puzzle more tangible for me. So i didn't stop only with questions. I wanted to find the answer. Most of my behaviours, relationships and work were concentrated around this explorations of asking questions and finding answers. Mby this circle made me feel more safe. Or more fulfilled. Or more this and that. And perhaps it made the closest people around me more stressed and pressured, or more curious and growing. Mby its not easy to be next to a why person but it can also be an on going adventure. 

I love moments when I let go the question, forget about it and than, like a soft whisper in my ear, some kind of answer come. Answer that feels so honest, humble and true. Sometimes not even remotely close to what i wanted to hear. Sometimes a wake up call and sometimes a very soft reminder. I started calling this answers "A note to Myself" and I have been sharing this notes a lot. They felt like a reminder, mby to all of us.

 

And sometimes the answers did not come so easily... 

I can not tell you the amount of frustration that came, when I did not receive answers so easily. Questions were just building up and deepening, but no answer. I guess this period of Winter is one of those moments. My mind became eager, needy and frustrated. I wanted those answers... yet the lesson this time did not came through words. It came through experience. In this period of wanting to know my answers, i forgot to be patient. I forgot to let them go. I forgot to pray silently and with humble heart to be able to see. I forgot to rest in those prayers and nurture those questions with my patience. Answers can not come if I hurry. Cos they might be here all along yet i am to busy to find them, so I do not see them. They are hiding in the Ordinarity of life which in my fast mind felt all to boring.  

All my work was always grounding through the idea that there are some kind of questions we want to answer or find. And we continue going to workshops and lectures and programs, searching for them and exploring. What we gain is a lot of new information that we want to give place in our life. All the information that comes in might not be beneficial for us. But it can be confusing and it can show us that 

in order to really answer some questions, we have to listen to what resonates. 

Its beautiful to attend and meet so many people with their powerful tools and stories and approaches. But does it resonate? Does it fit? Is it a part of my next steps. Am i taking out of it only as much as i need to integrate fully in my life? 

If I really want an answer, i do not need to attend any learning. I can observe life itself around me. How it moves, what is bringing. Learning is much more simple than we think. And its also free. So why attending workshops and lectures etc etc.? Well mby it expanded our point of view. Mby it show us different ways of seeing. Mby it introduces us a path through with I can find my own answers. 

So to sum up... "why" can be light as a feather of heavy as a stone. As I am giving meaning and weight to things in my life. Mby I will always be a why person, cos the lense through which i see this world is funny and interesting that way. But knowing, that I can decide to make this simple and soft or heavy and dense is a a beautiful start of the journey.   

May it enrich you! 

Nayeli 

Jedro tvoje molitve

Kako globoko zmoremo moliti? 
In se hkrati odpreti za odgovor, ki pride ob svojem času. 
Tako kot ne moremo prehitevati tega, da smo pripravljeni, se ne moremo predati odgovorom, ki jih nismo zreli slišati.
In morda v molitvi ne gre za odgovor. Morda gre za klic po vprašanju, ki bo odprl nova obzorja in nam pomagal pogledati tja, kamor si nismo še upali. 

Molitev živi znotraj nas.
Ne po odgovoru ampak po vprašanju.  

Ko molimo, si dovolimo povezati in spustiti kontrolo. V ideji, da se povezujemo z božanskim, pa se v resnici dotikamo lastnega - lastne veličine obstoja. Ta nas prevzame, nevede, da se tako srčno in odprto srečujemo z vsem poznanim, saj se dotikamo sami s sabo. 

Molitev nas uči, da stvari nikdar niso zunaj nas, četudi jih doživljamo od zunaj. Živijo le preko našega lastnega zavedanjanjih in notranje percepcije po njegovem obstoju. 
Tako se tudi molitve rojevajo od znotraj in navidezno prodirajo navzven. A bolj globoko ko zaupamo molitvi, bolj jasno nam postaja, da molitev nikdar ne sega navzven, temveč prodre še bolj globoko v nas, in nas odpre za tisto, po čemer hrepenimo. Za tisto, kar je jedro naše molitve. 

Dovoli si torej iti tako globoko vase, da boš slišal jedro tvoje molitve. Jedro tistega, kar se rojeva v premiku h kateremu kličeš. 

Daj in sprejmi, je bila lekcija moje zime.

Danes me je obiskal spomin igranja rokometa na enem izmed poletnih festivalov, dolga let nazaj. 

Ta spomin je v meni vzbudil dolgo pozabljeno strast, ki se je vsakič znova dotikala trenutka, v katerem sem tako predano delala to, kar sem ljubila. Strast, ki ni imela nič s tem kdo sem ali kaj počnem, ampak s tem koliko življenja sem sposobna začutiti v danem trenutku. 

Bila sem mlada in edino kar sem vedela o moji prihodnosti je to, da je jasna. Jasno mi je bilo kaj me osrečuje in za kaj sem vsak dan hvaležna. Jasno mi je bilo, kje bom preživela naslednje poletje, ker je bilo tako močno povezano s poletnimi pripravami na naslednje sezono. Moje življenje je bilo jasno in lahkotno. V moji glavni ni bilo dvomo, ki bi me razjedali o tem, če je ta pot res prava. Bila je. In to sem čutila globoko v sebi.  V vsaki celici svojega telesa.

Bila je prava...

dokler ni bila več.

In tudi ta konec sem čutitila z vsako celico sebe. Občutek je bil, da je prav stopiti na novo pot, četudi je bolelo zapustiti nekaj, kar je bilo tako jasno in posledično varno. Pa vendar ni bila varnost tista, ki me je navdajala s tako močnim občutkom smisla, ko sem še hodila pot športnice, temveč nekaj globljega znotraj mene, ki je povezovalo več vidikov mene.

V letih, ki so sledili, sem začela raziskovati kaj je tisto, kar znotraj mene živi in mi kar naprej pregovarja, da naj le plujem in le zaupam poti na kateri sem. Ki goji in ohranja občutek, da to kar delam, ima smisel.

In ena razlika med potjo, ki sem jo zapustila in potjo na katero sem dolgih 10let nazaj stopila, se je tako jasno začela kazati. V letih igranja rokometa, sem vse to počela zase. Zase, za svojo srečo, svoj razvoj, svojo rast in svoje notranje zdravljenje.

Pot, h kateri me je klicalo, pa se je začela povezovati z drugimi. Z navdušujočim občutkom, da lahko nekaj dam, predam, prepustim, posejem ali obudim. Kar naenkrat, se ni šlo več samo zame. Začela so se obdobja dajanja in iskanja tega, kaj lahko dam. Tako močno sem pozabila, na drugi pol, da sem se v nekem trenutku znašla popolnoma izčrpana in izgubljena. In niti približno mi ni bilo jasno, zakaj.

Pozabila sem na svoj lasten vrelec iz katerega sem včasih tako vztrajno pila in se opolnomočila. Vsem sem dovolila piti iz vodnjaka mojih idej in želja, ne da bi vedela da voda, ki jo ponujam, izhaja iz potrebe in ne iz namere.

Po rokometu, sem si potrebovala znova osmisliti svoje življenje. Na silo. In del mene, ki se je radostil teh trenutkov čiste predaje tukaj in zdaj, je potihnil. Gnala sem se naprej in skakala visoko, da bi znova začutila, kar sem čutila takrat - da je vse ok in da imam krila, ki me spodbujajo na katerikoli poti plutja z vetrom. Svojo varnost sem si želela zagotoviti s stvarmi, ki niso imele zagotovila, niti sigurnosti.

Na delovanju in ne na bivanju. 

In takrat mi je postalo jasno...

da je čas da se znova ustavim. Če bom plula naprej tako brezglavo, se bo moj vodnjak usahnil in moja srčna želja predaje, bo prej jemala kot pa dajala.

Kaj me dimenzija obeh delov poti tako predano uči že dolga, dolga leta?

Da če bom le iskrena s sabo, bo tudi življenje poskrbelo zame. Mi pokazalo kateri del gugalnice se bolj nagiba v eno ali drugo stran. Učim se iskati ravnovesje na tej gugalnici, ki se neprestano premika in me opominja na notranje premike, ki so prisotni, živi in delujoči, saj sem že leta nazaj tako jasno predala namero, da si želim razvijati in rasti. 

Če bom dovolj pridno delala, bo življenje to videlo in me nagradilo. To je postalo moje nezavedno prepričanje, ki me je gnalo tudi v trenutkih, ko je notranji glas že tako jasno opozarjal, naj se ustavim. 

Nek glas pa je vztrajno prihajal iz ozadja in me spraševal:

Ali si srečna? 

Ali zmoreš opaziti jutra in to kako se prebujajo? 

Ali zmoreš prisluhniti pravemu trenutku in pluti skupaj z njim? 

Ali lahko preprosto obstaneš, brez želje po naslednjem koraku, in samo dihaš prostor, ki nastaja?

Moja vrednota delovanja prav v določeni smeri je dajala jasen odgovor - da, seveda sem srečna, če pa počnem to, kar me veseli in v čemer sem dobra. A izpolnjenost, ta pristna življenjska izpolnjenost, v resnici nima nič s tem kaj delamo in predajamo, temveč s tem, kako obnavljamo svoj lasten notranji vodnjak pitne vode, ki hrani naš mehanizem in ga čisti.

S tem kdo smo celostno, brez potrebne potrditve.  

Na kaj sem pozabila v teh letih? 

Na to, da lahko hranim tudi druge, če sem najprej nahranjena sama.

Če sem mirna s svojim lastnim obstojem in vsemi premiki, ki prihajajo in odhajajo.  

Da je delo in zunanje poslanstvo drugotnega pomena in če znotraj sebe stradamo, ne zmoremo gojiti to kar si želimo. Nekaj znotraj mene se je potrebovali znova nahraniti. A česa? Gibanja? Smisla? Občutka lastne vrednosti?

Ne.

Temveč ljubezni do sebe in pomiritve, da sem ljubljena od znotraj ne glede na to, kako delujem navzven. 

Ko se bom ljubila, bo stanje na tisti gugalnici ravnotežja, kot ples kontaktne improvizacije - lahkotno in zadovoljujoče igrivo, povsem naravno in pristno.    

Če se bom ljubila, ne bom več iskala ekstrema ena ali druge poti. Temveč se bom čutno spraševala, kaj še potrebujem, da bom v tem trenutku ljubeče sprejemala sebe in druge. Da bom dovolila premikom življenja in mojim lastnim, da najdeta skupno pot. 

V zadnjih letih sem dodobra spoznala dva pola mene, ki jima pravim "notranja ženska in notranji moški". Povsem jasno mi je, kdo je kdaj na "oblasti". Pa vendar njun ples je še vedno začetniško neroden. Ni še pravega zaupanja med njima, pravega sodelovanja in plutja. Če eden pije iz čaše, ni prostora še za drugega. 

Morda je to tisto, kar se spreminja v meni. Notranja povezanost dveh delov, ki sta vsak zase tako intenzivno močna, a necelovita en brez drugega. 

Daj in sprejmi, je bila lekcija moje zime. In tukaj na pomlad, se rojevajo sadeži tega spoznanja, ki mi pravi:

vse bolj izčrpana boš, če boš neprestano samo dajala, ter prazno osamljena, če boš gojila le svoj notranji svet. Lahko pa stopiš na pot, kjer se bosta ta dva svetova združila in opozarjala na to, da šele notranje ravnovesje prinaša materializirano sredino - in ta vzbuja mir. Ta sredina te hrani sama od sebe, brez hlastanja v eno ali drugo smer.

Najdi to sredino v sebi in vse drugo se bo odvilo samo od sebe. Imela boš dovolj, da daš in sprejmeš. In to kar boš dajala bo še čistejše in kar boš sprejemala bo lahkotneje.

In ti boš mirna.    

Hvaležna sem tem lekcijam, ki od mene zahtevajo, da resnično in globoko pogledam navznoter. Kaj sem spletla v teh letih. Vse dobi smisel, ko se predano podam na pot odgovora. Ko iskreno prosim, da uvidim jasnino. 

Takrat postane jasno in v meni se naseli mir. 

Mir, ki je tisto, kar vse bolj postaja kazalo in smer stanje bivanja in delovanja.

Če sem mirna, mu sledim.

Hvala, živeljenje, ker me hraniš.

Nayeli Špela  

Backpack full of Stuff

DO YOU PAY ATTENTION? 

I watched this amazing movie yesterday. It inspired and triggered me all at the same time. Inspired cos i remembered that this little hurricanes in life somehow bring us closer to ourselves. And triggered cos ... well i guess cos there were and are so many things in my life that I am not paying attention to. 

We are carrying around this heavy backpacks full of stuff. Stuff we do not even need, but we still carry them. Attached not to the things, but to the memories that this things evoke in us.

We carry clothes we dont even like anymore. But we still wear them. We carry around all sort of medicine just in case we might be in pain. As sort of protection if we might be feeling something unpleasant. And we carry books, note-books, kindles, phones, i-pod/pad/pid/psd... just in case we will be bored or feel lonely.

I guess what is really waving us down, is what we allow to control our present moment.    

There is so so many ways how we do not pay attention to what really is. To what is happening and to what we really inexcusably feel.

What would happen if we would?

How would our backpack feel?

What would our journey look like?  

What if this time I dont bring anything with me? What if I go, with an empty backpack willing to pay attention. Willing to learn again to see the world from the perspective of who I am today. Of who I am right now. What if there would be no need to impress anyone, or improve anything or protect myself from what scares me the most - pain, grieving, despair... 

Do I still know how to travel lightly? How to wander and be amazed by the unexpected outcomes? How to celebrate today beyond my plans for tomorrow? Can I remember what does it feel like to be grateful for what is in my life right now even thow I have so many wants and desires for tomorrows future. Am I planting seeds with care and support?   

This is my backpack. 

And I see it now. I see how many things I carry and I understand how this things are distracting me from being here, now, with what is, with what was and with what might be in the future. Mby now I am a bit closer to trowing some stuff out. To leave some things behind. To travel lightly, with no need for secure destination.

But with attention. With reflections, resonance and honesty.   

This is my backpack. And it is also full of ideas, dreams, inspirations, motivations, kindness, laughter, bliss, love, transparency, vulnerability and openness.

What is in your backpack? 

Do you still know how to travel lightly? How to wander and be amazed by the unexpected outcomes?  

....

Nayeli Špela 

When Body started calling me back

I was playing handball for 13 years. Started at the age of 9. And for those 13 years it was all I needed. It was not about the sport, it was my way of life, my only dream, intense purpose and unforgettable joy. It thought me more about Life than any school ever did. About failure, focus, dedication, inspiration, motivation, group work, loss, rehabilitation and mostly about psychology. Where I fit in life and where does the Life fit in me. It also showed me how much I enjoy sharing life with dedicated excitement and shared joy with others. I have always been a team player and still am. 

I am so grateful that I was growing up with this feeling of exploring my inner passion and living each day perusing what excited me. Cos what excited me, gave my life huge meaning. 

When I decided to finish with my uprising and promising career as an athlete, it was the headrest breakup I have ever experienced. And since than (up until now) I have never really felt that inner spark of joy that I have experienced every time I was holding that ball. 

My focus of life went far away from body. 

But this last half of year, body started calling me back. Through different activities (dance, theater, acro yoga, body awareness workshops, everyday exploration of movement in my room :) ... ) 

I have started to experience that state of bliss, state of playfulness that I have been missing so much. 

And I realized... it was never about particular sport, but about movement itself. It was about expressing myself not only through words and sound, but mostly through body. 

Body is my communication tool. Not only with others, but mostly with myself. And it is so fulfilling to realize that this magical spark can never be taken away from me. 

It is increasingly joyful for me to experience creativity through movement and combine that with some playful cooperation from others. 

What a pure joy. 

So dear handball... 

thank you for giving me those incredible years of dedication and hard work. Now it is time to enjoy what my body learned and explore it even more. 

Your dearest player, 

athlete,

playful explorer of life.

Nayeli/Špela#13  

Iz cone udobja v steber moči

V zadnjih dneh sem tolikokrat slišala stavek: »vse se lomi…« in nebi verjela da je res, če tega nebi doživljala tudi sama. In ne prvič in tudi ne zadnjič.

Ne lomi nas zato, da bi nas zlomilo temveč zato, da bi nas premaknilo. 

Iz cone udobja (katerokoli smo že izbrali) v steber moči!

Preprosto sem sprejela cikel rojstva in smrti, ki se mi vedno znova dogaja. Zavest se razširi in zmore ugledati resnico veliko globlje preko razuma ali emocij. Zmore čutiti kaj je tisto, kar ostaja resnično skozi prostor in čas. Skozi dimenzije realnosti na katerih padamo in se znova dvignemo. Naš razvoj se spiralno vrtinči in zavest razširja. Ko se zavest razširi in je občutek, da smo stopili 3 stopnice naprej… pride tisti val, ko je občutek, da gremo 4 nazaj. Pa gremo res? 

Ne gre se za naprej ali nazaj. Temveč samo za transformacijo. Za resnico, ki se prizemljuje. Ko iz čistine zavesti nekaj dojamemo na povsem eteričnem nivoju, na dušnem nivoju, v duhovnem življenju…. se bo ta resnica sčasoma začela v naše življenje sidrati in prizemljevati. Ne bo ostajala na eteričnem telesu, temveč bo z globoko resnico svetlobe prodirala naprej na mentalno telo, emocionalno telo in fizično telo. In ta čista svetloba bo osvetlita tudi tiste dele, kjer še nismo povsem mirni. Morda um še vedno verjame v zakoreninjen koncept, ki na tej ravni zavedanja, ki smo jo le malo prej ozirali na eteričnem nivoju, ni kompatibilen z našim globokim vedenjem resnice. In morda so določene emocije v nas ostale še vedno neizražene. Morda so v našem telesu skrite bolečine za katere se sploh ne zavedamo. Ta svetloba ne bo povzročila le zdravljenja, temveč ruvanje. Ruvanje teh zastalih vzorcev in energij… in le to transformirala v svetlobo. Morda to iz oči človeka razumemo kot propad, razdor, težo lomljenja… v resnici se dogaja osvobajanje! 

In ravno to nam je tako težko. Biti svobodni. Živeti brez tistega, kar nam je toliko časa postavljalo varnost – četudi nam je s tem toliko jemalo. Z občutki, da smo vredni, da smo lahko srečni in izpolnjeni, da lahko imamo, da si lahko dovolimo sprejemati. … tako domače nam je živeti z občutki manjvrednosti, bolečine, žalosti… predvsem pa nam je res res domače živeti s strahovi. A življenje, ta čista energija ljubezni reče: »Vzemi, zaslužiš si. Vreden si ljubezni obstoja, boga, vsega kar je. Vreden si imeti veliko več kot si dovoliš. Vreden si biti slišan kot slišiš druge…« 

Ni dovolj to, da razumemo, da smo vredni, temveč da to vedenje resnice ponotranjimo na vseh nivojih našega bita. Namen je, da to globoko resnico živimo kot človek in ne le kot bitje!

Postali smo pravi umetniki v bežanjem. Celo duhovno resnico smo obrnili sebi v prid. Da se nam ni potrebno soočiti s tistim, kar na nekem nivoju boli. Veliko lažje je reči, da je vse iluzija, kot pa se soočiti z življenjem, ki ga živimo a si ga globoko v sebi ne želimo. Nikdar ne bomo imeli nekaj, kar globoko v sebi čutimo, da si ne zaslužimo. In morda bomo temu rekli, da vidimo preko iluzije. A paradoks življenja pravi:«ravno iluzija je tisto, kar ne obstaja. Živi tisto, čemer mi dajemo obstoj.«  

Za vse vas, ki trenutno bijete bitko spuščanja. Bitko z lastnim egom, ki vas želi zavarovati in vas zaščititi. I feel you. I have been there. I know how it feels.

A začela sem čutiti ta globok pomen in namen te »črne luknje« v katero nas vleče. To brezno brezmejnosti. Kjer se face to face soočamo z resnico, ki jo na določenem delu nas še vedno živimo. Ko padem tja, je občutek, kot da me sploh več ni. Kot da ne obstajam. Ko vse tako boli, tišči, da ne zmorem več…. spustim vse. Vseeno mi je kaj se zgodi z mano. In ravno takrat, ko mi postane vseeno, vse postane ENO.   

Ravno zato, ker se predam. 

In ko se predam, se osvobodim.   

V trenutku, ko mislimo, da sploh ne bomo več preživeli, se zavest odcepi od resnice, ki jo doživljamo v tistem trenutku. Od resnice emocionalnega telesa. Od resnice omejenega koncepta. Kot buba, ki tik pred rojstvom, tik pred preobrazbo ve, da se nekaj končuje in nekaj začenja. Kakšna lepota je v točki ničesar. Ko nič ni. Ko nič ne obstaja. Kajti edino tako, da nič ni, dojamemo, da vse v resnici je. Dojamemo paradoksalnost življenja na zemlji. Ko ničesar ni, šele vse resnično je. Vidimo preko življenja in varnosti, ki nas drži v verigah lastnih zgodb. Tu se zgodi preboj. Preboj svetlobe in tega, da življenju rečeš DA. Dovolim SI.

Zato dragi moj, draga moja,…

to umiranje ima toliko globlji pomen, kot se zavedaš. Pomen, da te osvobodi. Kot človeka. In ti pokaže pot namena s katerim si prišel/prišla na zemljo. Zaupaj procesu in samo pusti. Samo spusti in se predaj.    

To globel si ustvarimo z razlogom. Z razlogom, da uvidimo to kar boli. Da dovolimo, da nas ta bolečina nekam premakne. 

Ne le v stanju zavesti, temveč v življenju!

In dokler se ne bomo premaknili, nas bo sila življenja vedno znova vlekla v to isto točko. 

V točko preboja. V točko, ki kliče po premiku.

Ki kliče po svobodi. 

Nayeli

A note To my frightened Inner Child

Fear comes from a place where there is no inner safety. So we try to find secure and safe place outside ourselves. We keep on searching and searching and there is just never enough of what others give us. They feel drained because we keep on pushing and keep on telling them that there is just not enough of that what we receive from them. It is not enough. And it will never be… until we search for safety outside ourselves. There is no safe zone. No magical bubble of love. But believe me, there is a place, where we can be safe and secure… when we just turn back home. Home to ourselves. 

In this kind of situations, I become a mom to my younger self. To this little frightened girl who is screaming out loud that the world will get her and that there is nowhere to hide. I offer her my hug. My nesting place to rest. I build her a nest so warm and fuzzy. I bring her warm cacao and I lay next to her. And I lay there as long as she needs me there. Even thow she won't say. I know she needs me. Cos what she does not say, is exactly what she fears most. So I stay. And I tell her that I am here. It is all she needs to hear. 

The world she sees is the world she is experiencing at that moment. And it is ok. I don't want to take away her world. There is no such things as illusion for her. What she is experiencing is what is real for her. If that is fear, so be it. 

Her world will change. I know it. Mby not in a minute or in an hour. But it will change. And she will sing again and dance and talk with her fluffy dogs, that she loves so much. She will be able to take care of them again… but not now. Now she needs me. And it is ok. It is ok to stop doing everything that I was supposed to do today and just be here with her. Cos this not only means that I care for her and that I accept her current reality… 

but it means That I truly love myself.    

I love you my inner child. I am here. You are safe.
Nayeli

Tempelj je ona sama

Slišim molitev divje ženske. 

Vidim njen ples z vetrom. 

Čutim ritem njenega bitja, 

kako predano in vztrajno me kliče - Vstopi vase! 

Kot orkan je, 

ki zmore uničiti a hkrati roditi. 

Novo.  

Ne bo se predala in klečeplazila, 

kajti zaveda se, 

da prav nič zunaj nje ne definira njenega obstoja, 

njene celovitosti. 

Seva božansko moč in lepoto. 

In vsaka njena odločitev je sad ljubezni, 

ki jo goji do same sebe. 

Do vseh svojih delov. 

Do vseh svojih notranjih otrok. 

Njen moški ni njen tempelj, 

kajti tempelj je ona sama. 

Na videz tako krhka in ranljiva, da je skoraj prosojna. 

A ravno v tem, da svetu kaže neizmerno senzitivnost, 

ravno v tem se kaže njena moč. 

Zberi moč in pokliči divje ženske,

da se zberejo. 

Da se zbudijo, 

kot se spomladi zbuja tisto, 

kar mislite, da spi. 

A v resnici le čaka. 

Na pravi trenutek. 

Na novo rojstvo.

Nayeli

Klic Divje Ženske

Ženske, ki tečejo z volkovi.
Knjiga, na katero sem tako dolgo čakala. Ali pa je ona čakala name, da bom pripravljena. In resnica je, da pred kakšnim letom še nisem bila pripravljena nanjo, četudi me je tako vztrajno klicala.
Tako je, ko te pokliče divja ženska. Ker kliče tako glasno in vztrajno, da ne zmoreš več pogledati vstran. 

Zavedam se, da je to klic, ki bo nemara spremenil tok mojega plutja. 

A tokrat se mu v polnosti predajam. 

In ravno to, da sem sedaj pripravljena, je tako močan nauk, ki mi ga predaja divja ženska. 

In mi pravi... 

Zaupaj svoji notranji boginji. Sledi intuiciji notranjega vedenja. Zaupaj razvoju in dovoli, da stvari dozorijo same od sebe. Saj veš kdaj je sadež dovolj zrel. Kot je vedela Huskyca (od Aywe mama), da je čas, da od nje odide. Tako tudi ti veš, draga ženska... kdaj je čas zate. Za notranjo preobrazbo. Preobrazbo v metulja. Zaupaj tej intuiciji ženske moči. Sili. Volji, ki presega njeno razumevanje kaj pomeni biti mati. Kajti negovanje je tisto, kar nosi v sebi.
Ne glede na to, kaj neguje. 

Zaupaj notranji ženski... kajti pozna pot skozi džunglo nevarnosti. Taista džungla, ki mnogim predstavlja nevarnost, njen predstavlja dom. 

Tako se danes odpravljam na pot skupaj s tabo, divja ženska. Ali pa ti z menoj. Ali pa v enosti slediva ena drugi. Ni pomembno, pomembno je, da sva na poti. 

Nayeli

Psihološki Profil Moje Živalske Družine

Kot se pač za psihologinjo spodobi, sem sposobna analizirati in predelovati ne le vse svoje odnose z ljudmi, pač pa tudi tiste z živalmi. Od nekdaj sem čutila globoko vez s temi čudovitimi bitji, prijatelji. Tako čisti in karakterno tako različni.

Moj domek sem si vedno predstavljala v pestrosti živali, ki me obdajajo. In tako živim. V objemu narave in petimi čudovitimi živalcami (poleg ljudi seveda). 5 različnih karakterjev, 5 različnih odnosov. Jap. 3 mačke (Yoda, Miki in Kimo) in 2 psa (Aywa in Zena). Naj začnem pri najmlajši. Yoda je zavržena in zapuščena mucka (ta nalepka so jo še kako močno drži), ki me je letos pomladi našla in priklicala izpod klopi pred hišo. Nisem imela srca, da jo oddam. In tako je ostala, zavedajoča, da mi bo prinesla nova spoznanja in darila. Ime Yoda je pač dobila po Yodi - ker so na njeni majhni glavi velika ušesa pač izgledala prisrčno. J ps: nekako sem se nehala ozirati na to, ali je moško ali žensko ime. V moji glavi se itak naredi razumevanja pomena imena.

Kmalu se je izkazalo, da je Yodi zgodnja travmatična izkušnja pustila kar nekaj sledi. Predvidevam, da je bila kar nekaj časa (preden je prišla k nam) precej sestradana. Sedaj namreč poje vse kar vidi in se panično odziva (javkajoče in tresoče) na morebitne sledi o hrani. Pomanjkanje zgodnje ljubezni je njej karakter izoblikoval v bojevnico, grebatarko za… ljubezen. Jap, živali znajo biti posesivne. In tako sem se dolgo upirala tej vlogi mame moji mačji prijateljici… dokler ni s svojim mjavkajočimi klici pritisnila dovolj gumbov v meni, da sem se začela soočati s tem, zakaj jo zavračam. In najina misija se je začela. Yoda me uči biti mama mojim ranjenim delom. Delom, ki so prav tako kot ona, ranjeni, se čutijo neljubljeni, se ne čutijo varni in se bojijo, da nimajo dovolj. Šele ko sem jo odprto in ljubeče začela sprejemati, se je njena energija začela pomirjati. Pa še vedno včasih preseneti s svojim grozečim in jeznim pogledom češ :«I want to feel loved!« Prav tako, se je začela pomirjati mala punčka znotraj mene, ki si tako goreče, kot Yoda, želi biti ljubljena.

Kimo je najstarejši mačkon. Večinoma samotar. Modrec. Družbo objema poišče le v primerih, ko začuti, da je moje energetsko telo izčrpano (in bi mi prav prišlo malo reikija) ali ko se mu resnično zahoče. Kimo je gospod, ki zna postaviti mejo in pristaja na spoštljiv odnos. Uči me tisto o mejah in zakaj jih je pač dobro postaviti, ko se nam zaljubi naš notranji mir in umik vase. Najin odnos ni globok. Je pa spoštljiv. Učim se spoštovati njegov prostor ravno tako, kot on spoštuje mojega. In kljub navidezni hladnosti vem, da skrbi zame.

Miki je mlad črn muc (kakšno leto star), ki me uči kaj pomeni svoboden odnos. Je samostojen, neodvisen a hkrati ljubeč in prijazen muc. Rad poišče bližino in ko jo, se v objemu popolnoma preda. Dokler nima dovolj, se zahvali in odide. In zopet pride. Najin odnos je lahkoten in svoboden. Ne vem točno kaj botruje k temu. Njegova popolna predaja ko je? In njegova neomajna svoboda, kar tako močno cenim pri sebi. Kako hvaležna sem temu mucu ob katerem se učim, da je tudi človeški odnos lahko tako svobodno ljubeč, ko smo se sposobni predati in hkrati ostati zvesti sami sebi.  Tako se sprašujem kako varni se lahko počutimo v takšnih odnosih. Kjer odnos ne deluje ogrožajoče na našo osebno svobodo. Smo se šele takrat sposobni resnično predati? Ali je predaja tista, ki daje krila in osvobodi divjega duha v nas!?

Zena je najstarejša članica naše živalske družinice. Gospa pri svojih 16it letih še odlično izgleda. Njena prisotnost v prostoru je tako lahkotna, kot da jo ni. Je tiste vrste kuža, s katerim pač nimaš nobenih problemov… ravno nasprotno od mojega dragega Aywe. Skoraj 2 leti star Husky, moj največji učitelj (baje tudi pametno gleda J). Najin odnos je globok in poznan. Iz časov mojega indijanskega življenja v tropu, kjer sva razvila najglobljo vez preko preizkušenj, ki so bile najtežje. Vse to sem vedela, ko je prišel v moje življenje. Da je to tisti Volk, ki ga poznam. Aywa je karakterno izjemno ljubeč kuža, igriv, prijazen. To kar v meni najmočneje zrcali, je svoboda! Neizmerna potreba po svobodi je tisto, kar ga resnično osrečuje. Ni samotar, a je samostojen in neodvisen. Lahko deluje hladno in potrebuje nekoliko časa, da se odpre. Zna biti zamerljiv in je pač hm… neizmerno ljubosumen. Se sprašujem, če mi tudi ta del zrcali? Aywa je moj sopotnik na vsakem koraku. Najin tih in globok dogovor je, da me bo učil biti nenavezana. Seveda se je to prvo pokazalo s tem, da mi je uničil, razgrizel en kup materialnih stvari, ki sem jih imela rada. In takrat sem dojela.

Več svobode kot mu dajem, raje pride k meni. Svobodo po tekanju, raziskovanju, nagonu….

Iz njega ne delam psička… pač pa ga skušam sprejeti v njegovi drugačnosti, da je to, kar je. Korakava en ob drugem na vzporednih poteh. A brez njega, moja pot ne bi bila enaka.

Ni važno kje najdemo zrcalo, pomembno je, da zmoremo opazovati kaj ta zrcala premikajo znotraj nas.

Hvala moja živalska družina, za prečudovito sopotništvo in lahkotno učenje na vsakem koraku.  

Nayeli