Pachamama

Mati, slišim te. Vidim te. Čutim te. Hvaležna sem za čisto ljubezen, ki mi jo daješ. Katero me učiš živeti. Kaj ti lahko povrnem? Kako lahko živim v skladu s teboj, da bo moj bit in tvoj v harmoniji? Vodi me.
Kličeš me po stiku s prstjo. V njen dotik in razumevanje kako je v naravi vse v ravnotežju, vsak trenutek. Pa vendar ti mi ljudje toliko jemljemo, da s tem rušimo tvoj način vzpostavljanja ravnovesja. A ti še vedno nič ne zahtevaš. Samo daješ. Brezpogojno. Ravno s tem toliko učiš. Tvoje moči se zavemo šele, ko si prisiljena vzpostaviti ravnovesje v največji sili, v sodelovanju z elementi, ki ti služijo, ki ti pomagajo, ki so ti. 

Mati, bitje si. Zakaj ne vidimo tega? Zakaj ne vidimo kako živa si. Zakaj ne čutimo tvojega utripa? Ravno to bi nam prineslo največ harmonije v sobivanju s tabo in v nas samih. Kajti vse kar potrebujemo vedeti, skrivaš v sebi. Ko pogledam okoli, vidim sporočila, ki nam jih pošiljaš na tako subtilen in magičen način. V petju ptic, v žuborenju potočka, v občutku vetra, v prvih popkih pomladi, v pogledu na kresničke, v večerni svetlobi med krošnjami dreves, v menjavanju letnih časov, v dežju in soncu, … tako živa si zame. In tako zelo sem hvaležna, da sem lahko del tebe. Da mi daješ življenje. Zdaj razumem zakaj »bežim« od mesta. Klicala si me. Da mi predaš ta močna sporočila. Iz tvojega srca v moje. Da se najine korenine povežejo in stkejo mrežo, da lahko nato plešem tvoj ples. Mati, odpiraš mi oči, katere sem do sedaj imela zaprte. Odpiraš srce do te mere, da le še ljubim, nič več ne zahtevam. In sedaj vem, da kjerkoli sem, sem doma, ker sem s tabo, ker sem v tebi, ker sva povezani, ker te čutim.
Klicala si me. In jaz tebe. Prišla sem. Trpim skupaj s tabo ob pogledu na to, kako nepovezano živimo kot civilizacija. Kako znotraj sebe hrepenimo po skupnosti katero me učiš vsakič, ko grem v gozd. Drevesa me pozdravijo, me nahranijo, me ljubkujejo, se z menoj igrajo in me v vsej svoji nepopolnosti sprejmejo medse. Da svoje korenine prepletem z njihovimi. In postanemo eno z vsem vidnim in nevidnim.

Mati, hvala da mi ravno z letnimi časi kažeš kako lahkotno je v resnici prehajanje, tok. Kako lahkotno je rojstvo in smrt. Kako je vse le cikel, ki se vrti in nam vsakič znova da možnost, da se odločimo drugače. Vsako jesen se začneš poslavljati, umirati, … in se nato spomladi znova rodiš. In tako tokrat pozdravljam pomlad skupaj s tabo, kajti to zimo sem tudi jaz umrla. V tvojem objemu. In verjetno je ravno to vez, ki sva jo stkali skupaj. Vez, ki postaja vse močnejša in sega vse globlje. Me spominja na to, zakaj sem tu. Zakaj sem izbrala tvoj dom. Hvaležna si mi za moj obstoj in jaz tebi za tvojega, mati. Diham skupaj s tabo. 

Nayeli