Dušno partnerstvo

Predan odnosa dveh odprtih src, ki sedita en proti drugemu, čepe. Se gledata v oči, nepremično. Se zavedata, da si s pogledom povesta vse. Da njuna energija odraža vse, tudi besede, ki so neizgovorjene. Vso resnico. Tisto, ki jo želita in tisto, ki jo ne želita videti. Ki se zavedata, da s tem, ko se predata odprtih src en drugemu, da se hkrati predajata tudi življenju. Da si upata odpreti, pokazati in videti vse odseve, ki jih bo pokazalo zrcalo. Da si upata pogledati in z občudovanjem opazovati svoj odsev. Da, tudi to sem jaz. Ne bojita se zlivanja, ker ju ravno ta uči, da je vse eno. In hkrati v tihih trenutkih večerne zarje, poiščeta trenutke samote, vsak s sabo. Se vsak zase, v svojem notranjem prostoru spomni svojega poslanstva, se spomni svojega centra in vsakič znova zasidra te korenine globoko v zemljo. Kot dva drevesa, ki pokončno in trdno stojita en ob drugem, si dovolita zibati z močnimi vetrovi. Pa hkrati zaupata, da so korenine dovolj močne, da ostaneta. In če eden pade. Pade. Ne bojita se več tega. Kajti ko sta si predano in čepe zrla v oči, sta si obljubila ravno to. Ti si jaz in jaz sem ti. Da bosta vedno videla preko omejenih izbir ega. Da bosta izbirala potovanje vase in s tem potovanje en k drugemu. Zvestoba pomeni ravno to. Ostati zvest samemu sebi. In to je obljuba, ki jo predaš odprtih oči, odprtih src, z roko v roki,… Obljuba, ki zahteva toliko poguma in predvsem pomeni jasen stik s samim seboj. Da ostaneš zvest samemu sebi. 

Vse več duš se takole najde. In vsi gredo čez iste procese. Bežanja pred lastnim odsevom, bežanja pred strahovi. In ravno te povezave nas učijo to, kar smo prišli kot enost duše učiti druge – celovitosti. Kako bomo vendar učili druge o celovitosti, če le tega ne moremo sprejeti pri sebi.

Močna je energija dveh, ki sta predano odprta poti, en drugemu in sebi. Njun namen je ustvarjanje tretje energije, ki je močna ne le za njiju, ampak za vse okoli. In vse več duš se najde zato, ker »čas« v katerem smo to potrebuje, ker to podpira. Ker so močnejša sporočila, ki jih predajata dva, kot le en sam, kljub temu, da predajata isto sporočilo. Čas podpira to, da se ljudje zbudijo iz svojih omejenih pogledov v katerem so vedno mislili, da so le bube. Da se podajo v transformacijo in preobrazbo čudovitega metulja.
 

In tako vidim dva, ki s hvaležnostjo v svojih očeh zreta en proti drugemu. Hvaležnostjo za to, da delita življenje en ob drugemu. Da skupaj rasteta in se razvijata. Hvaležnost za vse, kar si kažeta… hvaležnost za preprosto ljubezen in zaupanje namenu njune povezave…. Ki v resnici ni nič drugega kot to, da sta. Predana. Ker ravno s tem, da zaupata v njiju, največ dajeta drugim.  Dajeta zgled ljubečega odnosa, kjer se enakovredno obrača vse kar dajeta in prejemata. Kjer je vse v ravnovesju. Lepa sta. Žarita. In s hvaležnostjo v srcu preprosto Sta. Ker jima je to, da sta in da delita življenje en z drugim… to jima je dovolj. 

Ta povezava se zbudi v trenutkih, ko si v tišini in globoki povezanosti s samim seboj.

Oel Ngati Kameie
Nayeli