Graditi zidove

Preko bolečine se učim, kako predano odprto je srce, ki iskreno ljubi. Kako pogumno je pustiti odprto srce, ki se je vedno zapiralo, da nebi čutilo. Da ga nebi bolelo. V mislih se opravičujem vsem, katerim sem zapirala vrata, ker mi je bilo lažje prizadeti njih kot sebe. Kako sebično. Vsa ta leta mi je bilo toliko lažje graditi zidove, namesto da bi našla način, da zgradim most. Mislila sem, da se s tem ščitim. V resnici pa sem s tem, ko sem se zapirala, svojemu srcu odvzemala izkušnjo tega, da bi v polnosti občutil in živel. Bala sem se biti. Bala sem si priznati ranljivost. A tokrat izbiram drugačno pot. Tokrat vem, da mi le odprto srce prinaša svobodo po kateri tako hrepenim. Da v polnosti izražam sebe in se ne sramujem svojih občutkov. Kajti na ta način sem iskrena. Do sebe in do drugih. Na ta način odpiram vrata, ki so bila predolgo zaprta. Odpiram prostor kjer se več ne bojim biti prizadeta. Kajti vem, da se lahko vedno vrnem....k sebi, kjer je vsa resnica, kjer je odgovor vedno enak. Da nikoli nič ne izgubimo, ker nikoli ni nič naše. Le je. Z odprtim srcem se učim ljubiti napake, svoje lastne in od drugih. Učim se ljubiti preko pričakovanj uma, preko izbir strahu.... Z odprtim srcem sprejemam vse, kar mi drugi ne morejo dati, ljubim trenutke v katerih se počutim nemočna ker me le to spomni na odgovornost. Ljubim preko koncepta ljubezni, ki me je omejeval. Ljubim sebe in svoje izbire. 

In se trudim sprejemati sebe ne glede na to v kakšnem stanju sem....

Nayeli