Srcu predana pot notranje resnice

    Nimamo več časa, da bi se skrivali za maskami in jih imenovali resnica. Ko se enkrat odločimo slediti svoji poti, nam le ta odkrije in pokaže vse tisto, kar nanjo ne sodi. In v tistem trenutku se znajdemo na razpotju dveh poti. Da izberemo staro, poznano pot, pot kjer nam je zaradi uigrane igre ega vse tako domače in lahkotno… ali pa pot srca. Kjer na začetku ne bo ravno »lahko« in to zato, ker nas bo življenje vsakič znova postavilo pred vprašanje, če si to resnično želimo. Da odgovorimo sebi, da si zaupamo, da si sledimo. Odprto slediti svoji poti »ni lahko«. Vsaj meni ne. Ker se vsakič znova pred mano postavijo vrata, ki se jih bojim odpreti. Ker ne vem kaj bo za njimi. A ne želim izbirati drugega kot ljubezen in odprto srce. Zbujajo se strahovi, ki jih prej nisem poznala. Tako močni, da mi hromijo stopala in meglijo jasen pogled. Zbujajo se bolečine, ki mi trgajo prsni koš in zbujajo občutke hlastanja za zrakom. Cepetam kot mali otrok in se skušam soočati z vsemi svojimi ranjenimi deli, ki si želijo celovitosti. Želim razbijati ogledala, ki mi kažejo dele mene, ki jih tako težko sprejmem ali si jih priznam. V vsej nepopolnosti sebe, sem predolgo iskala popolnost. In ravno to me sedaj lovi. Moje ideje, koncepti, prepričanja, vzorci, …. Ker nič od tega ne more z menoj naprej. Vse to me vleče nazaj v cono udobja, kjer mi ni nič treba spustiti… hkrati pa vem, da tam nisem srečna niti svobodna. Moj ego se krega z višjim jazom… a tokrat vem komu želim slediti. Svoboda me čaka za korakom, ko vse spustim in zaupam. 

Vse to, kar mi je »težko« mi sporoča le eno – Da ZMOREM. Po mojih žilah si pošiljam pogum, v svoje vrste kličem angele. Vsak dan znova se ODLOČIM – ZA POT LJUBEZNI. Ne želim še enkrat pasti pod kopreno iluzije in v življenjskih situacijah in dramah iskati ključ do tega, kar že vem. Zakaj bi zapravljala svoj »čas« in se predajala strahu? Tokrat vem, da sem dovolj močna.

Tokrat vem, da je ključ v sprejemanju obeh svetov – tako teme kot svetlobe. In le to daje smisel celotni poti. Vem, da pred temnimi deli sebe ne morem ubežati, naj se še tako trudim, temveč jih pogledam z ljubeznijo in svetlobo. S sprejemanjem tega, da sem človek obeh polov.

Sprehod po Golovcu, kjer sem stkala toliko prečudovitih spominov, kjer sem se spoznavala z različnimi deli sebe znotraj gozda in ustvarjala kotičke miru in tišine…. kjer sedaj polomljena drevesa preprečujejo, da bi stopila na te poznane poti… me opomni, da so vse stare in varne poti zaprte. Da je nastopil čas, ko s pogumom in zaupanjem stopim na neznano, a srcu predano pot notranje resnice.

Svet nas potrebuje takšne, kot smo v svoji resnici. 

Nayeli