V lepoti tega, kar je

EVERYTHING HAS A DEEP DREAM

I’ve spent many years learning

how to fix life, only to discover

at the end of the day

that life is not broken.

There is a hidden seed

of greater wholeness

in everyone and everything.

We serve life best

when we water it

and befriend it.

When we listen before we act.

In befriending life,

we do not make things happen

according to our own design.

We uncover something that is already happening

in us an around us and

create conditions that enable it.

Everything is moving towards its place of wholeness

always struggling against the odds.

Everything has a deep dream of itself and its fulfillment.

Rachel Naomi Remem

Spoznavam, na življenjsko najbolj mistiriozen način, kako odprto zmore biti srce. In kako se srce v trenutkih največje bolečine in obupa, odpre v upanju, da bi poiskalo pot proti svetlobi. V tistem drobnem trenutku, kot seme vzklije novo upanje za življenje in predajo temu kar je. V teh trenutkih v polnosti čutiš. Brez strahu, da bi karkoli izpustil ali spregledal… prvič resnično vidiš lepoto v vsem. V obupu, ki zbuja čarobnost življenja. Ozreš se preko iluzij lastnega uma. V središče stvari, ki bivajo kot take, brez našega analiziranja in interpretiranja. In se zaveš, da vse obstaja tako, kot si to želiš videti. Ugledaš čopiče v roki, ki so priča temu, da sam ustvarjaš svojo resničnost. Ne takšno kot je v svojem izvoru, ampak takšno kot jo želiš videti. Začudiš se nad svojo močjo. Čeprav v tistem trenutku niti ni pomembno. Nič ni več pomembno – le opazovanje lepote, ki jo ozre in vidi odprto srce. Kako pogumno je biti predan takšni izkušnji. Kako veličastno je odprtega srca stopati proti delom v nas, ki zbujajo največ vprašanj. Kako čudovito je samo opazovati te dele, brez da bi se trudil iskati odgovor. Le biti. Nemara v tistem trenutku prvič nehaš bežati pred nečim ali od nečesa in k nečemu. V odprti ranljivosti se odpreš svetu in sebi v njem. Svetu takšnemu kot je. Z vsemi svojimi svetlimi in temnimi platmi. Stojiš na sredi ogromnega kroga, kjer se na eno stran zliva svetlo in na drugo stran temno in se zaveš, da ravno to sestavlja celoto. Začutiš ravnotežje vsega kar prihaja in odhaja. In se ne naprezaš v raziskovanje procesa, temveč kot reka dovoliš, da te odnese. Z vsakim bitom sebe veš, da se voda nikoli ne konča, pač pa steka, preliva in doliva… in naposled vrača v nebo.