Ko se nebo odpre

Deževen dan je bil. Eden takšnih za katerega veš, da prečiščuje prostor in nas znotraj njega. Strele in grmenje me vedno spomnijo na ozemljitev napetosti, ki se nabere znotraj nas. Pa vendar me Gaia, ne glede na njene pogoje, vedno kliče po druženju. Z njo, s sabo. Dihanje svežine mi polni telo. Zemlja vsrkava vodo, kot jo potrebuje naše telo, ki z elementom ognja in naše moči išče ravnotežje. Veter odnaša, kar smo pripravljeni prepustit. In nam sporoča, da je lepota življenja skrita ravno v lahkoti odhajanja in prihajanja.

Zvečer stopim iz hiške. Pogledam v nebo. Oblaki. Obstojim za trenutek, počakam. In kar naenkrat se nebo začne odpirati, neskončno zvezdic se odpre nad mano. Povežem se s srcem in v polnosti začutim sporočilo trenutka, ki pravi, da je vse prav. Zakaj sem se kdajkoli bala in s tem zapirala svoje srce. Pozabila na zvezde, na občutek, da je vse prav, na svete oblike, ki rišejo naše poti. Če pa se vedno vse odpre, ko le zopet zaupamo. Neskončna podpora nas čaka, ko se predamo namenu, ki ga kliče naša duša. Živeti pogumno, stopati, ostati odprt in poln strasti tudi v trenutkih, ko se zdi, da so tokovi premočni za naša jadra. Ker ravno takrat, ko se zdi, da se vse zapira… če ostaneš še malo… Če ostaneš v srcu… se nebo zopet odpre. Sedaj se sprašujem, zakaj kdajkoli izgubimo zaupanje, če pa je celotno vesolje na naši strani? Zakaj pozabimo, da je nad vsemi temi oblaki vendarle toplo in ljubeče sonce. Da je tudi v najtemnejših večerih tam še vedno neskončno število zvezd, če se le ne bojimo teme, stopimo izven svojih udobnih školjkic in pogledamo v nebo.   

Nayeli