Odgovori vetra

Vse prepuščam življenju. Potujem s sabo po poteh, ki so mi bile do sedaj tuje, pa vseeno tako močno poznane. Pletem niti svoje prihodnosti in se vsak korak zavedam, da jih zmorem lahkotno spremeniti. Pletem niti z enim in edinim namenom – da živim. Da bivam v predajanju ljubezni, ki se izraža spontano. Tako, kot si želi. Vsak moj korak je nežna sled ob katero se spotikajo tisti, ki hodijo z odprtimi očmi in vidijo navznoter. Ki razumejo sporočilo sledi, ki jo puščam in se mi za hip pridružijo pri raziskovanju. Obdaja me občutek otroške igrivosti v zahajajočem soncu poleti, ko se nisem spraševala kaj in kako, še manj zakaj. Preprosto sem bivala brez vprašanj. In edino kar sem poznala, je bil občutek svobode. Ples vetra me je vabil k pogovoru. Drevo me je klicalo k dotiku.
Zbujena sem od vseh morečih sanj s katerimi sem potovala in od katerih sem želela pobegniti. Ne potrebujem več sanj, saj se zavedam, da je življenje veliko močnejše od iluzije resničnosti v katero verjamemo in katera nas obvladuje. To stanje mi zbuja zavedanje peres, ki počasi in vztrajno rastejo. Se stikajo in tkejo peruti, kajti sedaj se več ne bojim razpreti kril, ki so nežno čakala, da jih zaznam. In ta polet mi vrne vero o tem, zakaj sem tu. In to, zakaj sem tu presega vsa vprašanja in raziskovanja…. Pač pa se odgovor skriva v tihi molitvi srca, da bi vsi ljudje razprli krila. Da bi našli pot domov.