Obstaja nek prostor znotraj nas...

Obstaja nek prostor znotraj nas, kjer smo samo mi. Kjer ni samota, temveč povezanost z vsem. Kjer je enost. A le premalokrat si resnično dovolimo dostopati do tega prostora znotraj nas in si dovoliti, da smo v njem preprosto in resnično sami. V ta prostor odprtega srca skušamo vabiti ljudi, želimo jim predstaviti te dele nas. Želimo jim pokazati kako lepa je ta enost, kako močna je ljubezen. Želimo jih povabiti piti k izviru od koder črpamo toliko življenja.
Pa vendar ni namen, da "kofetkamo" z njimi za mizo, ki smo si jo postavili. To je NAŠ oltar miru. Naš sveti prostor v katerem smo resnično sami. In prav je tako. Kajti ta prostor ceniš šele takrat, ko v njega povabiš preveč ljudi naenkrat. Ko prestane prenatrpano. Takrat ugotoviš, da nikoli ni bil namen, da je prenatrpan z ljubeznijo drugih – temveč tvojo lastno. Zlit z vsemi energijami drugih pozabiš, kdo si ti. Pozabiš, da domujete pri tebi. Kajti ta prostor znotraj tebe resnično je tvoj dom. Je dom, ki ga celo življenje nosiš s seboj. In če se tega zavedaš, če se zavedaš, da se vedno lahko vrneš domov – vsak trenutek… potem se resnično nikoli ne počutiš, da nisi varen.

Zavedanje svojega doma lahko poneseš kamorkoli. Lahko ga deliš z ljudmi. Kajti z zavedanjem svojega doma jim resnično daš sebe. Dovoliš jim, da te vidijo. Ker te nikoli nihče ne more zares »videti«, če najprej ne vidiš samega sebe. In ravno to iščemo v svetu in v odnosih. Iščemo »nekoga«, ki te bo pripravljen videti. Ki ti bo dal potrditev, da je tvoja ljubezen živa. Ki ti bo dal občutek enosti…. In res je tako. »Nekdo« te resnično prime za roke in te pelje. Kaže ti vse kar si. Meniš da ljubiš to osebo tako močno…. V resnici ti kaže ljubezen, ki je v tebi. V resnici ti kaže, da si ti tisti, ki ljubi. In v resnici te pripelje pred prag vrat, kamor vstopaš le ti. Zahvali se vsem ljudem, ki te tako ali drugače peljejo do tvojih vrat. Morda ne vedno z ljubeznijo, morda včasih z zavrnitvijo, včasih z bolečino, včasih s postavljanjem meja… Vedno znova ti sporočajo, da pojdi v svoj »tempelj«. Kajti tu izvira tvoja moč. Tu izvira ljubezen, ki ni omejena na prostor in čas. Tu izvira razumevanje vsega.

In ko najdeš ta prostor, ti nikoli več ne bo potrebno iskati ničesar.
Pa vendar na začetku ta svoj prostor zapuščaš, ga zopet najdeš, odideš in se zopet vrneš. Dokler se enkrat ne naučiš živeti iz tega prostora znotraj sebe. Pa to ne pomeni, da ostaneš sam. To pomeni, da si z vsem svetom, vsak trenutek.

Kaj pa ljudje, ki želijo deliti življenje z nami? Ki želijo potovati ob nas?
Dovoliš jim, da pridejo in ostanejo dokler želijo. In v istem trenutku jim dovoliš tudi, da gredo, ko želijo. Živeti iz svojega doma ne pomeni, da si izoliran od vseh. Da se imaš za pomembnejšega od drugih. Pomeni le, da ceniš in spoštuješ svoj notranji prostor miru in tišine. Pomeni da ceniš in spoštuješ prostor, kjer se rojeva ljubezen, ki jo vsak trenutek lahko daješ drugim. Če tako izbereš. Potovati en ob drugemu pomeni, da spoštuješ prostor tišine. Tako svoj kot sopotnikov. Ko pa zapustimo ta prostor in zunaj iščemo sopotništvo…. Kaj hitro začnemo dušiti in jemati moč s tem, ko se nekoga tako močno oklenemo, da oba pozabita dihati. Namen sopotništva ni oklepanje. Je svoboda. In oklepamo se ravno zato, ker pozabimo, da nas je nekdo pripeljal pred vrata v katera moramo vstopiti sami. Oklepamo se ker iščemo ravno to, kar je za temi vrati.

Življenje nas uči na vsakem koraku. Potovati. Ljubiti. Ljubiti vprašanja, ljubiti čustva, ljubiti vse, kar ne potrebujemo. Uči nas ljubiti.

Obstaja tih prostor znotraj nas v katerem smo popolnoma sami. In prav je tako. 

Nayeli