Svet ti zrcali odnos, ki ga imaš do samega sebe

"There is no coming to consciousness without pain. People will do anything, no matter how absurd, to avoid facing their own soul. One does not become enlightened by imagining figures of light, but by making the darkness conscious."

~ Carl Jung

V življenju ni nobene sigurnosti. Nobenih obljub, da nekoga ne bomo prizadeli, da se nekaj kar se oklepamo, ne bo spremenilo. Oklepanje tega je strah, da boš izgubil varnost, ki je nimaš v sebi. Življenje so nizi vzponov in padcev in ravno v teh padcih, podiramo lastne meje. Rušimo predstave katerih se oklepamo. Življenje je konstantna sprememba, vsak trenutek. In ravno rušenje teh meja je tako čudovito. 

Toliko ljudi začutimo na naši poti. In ko se srca en drugemu zares odprejo, tam ni več mej. Je lepota, je enost. Pa vendar meje obstajajo na ravni, kjer ljubiš samega sebe. Srce ne pozna meje. Je brezmejno. In živeti iz srca pomeni, da brezmejno ljubiš sebe. In ko enkrat v polnosti dojameš, kaj ljubiti samega sebe brezpogojno sploh pomeni, takrat se ceniš in spoštuješ. Takrat si dovoliš postaviti meje. Takrat si dovoliš ljudem, energijam, dejanjem,…. Reči ne. V istem trenutku, rečeš JA sebi. Dovoliš si, da v polnosti in na vsakem koraku živiš, kar je tebi v najvišje dobro. In si dovoliš, da najboljše prihaja v tvoje življenje in nič manj kot to. Na tej ravni razumevanja sveta in življenja se zavedaš, da je ljubezen do sebe pogoj in edina pot do zdravih odnosov. Kajti v nasprotnem primeru, si vedno kličeš situacije in izkušnje, ki te bodo učile kje postaviti mejo. Svet ti zrcali odnos, ki ga imaš do samega sebe. Če se postavljaš v vlogo žrtve, potem ne sprejemaš odgovornosti za svoje življenje. Predajaš moč, ki je v resnici imaš, tako veliko moč, da lahko premikaš gore. Ali v tem stanju resnično ljubiš samega sebe? 

Ne, kritiziraš se, sovražiš se, meniš, da nisi vreden, ne dovoliš si čutiti, ne dovoliš si biti srečen...... In v tej vlogi žrtve Jamraš in Jamraš in se prestavljaš iz enega kota v drugega, namesto da bi dojel, da vse kar s to energijo ustvarjaš, je bolečina, trpljenje, ... je neko nesrečno življenje katerega si v resnici ne želiš živeti, pa meniš, da si to zaslužiš. Žalostno je ker sem jaz, kot tudi toliko drugih.... toliko let živela v zanikanju same sebe. Svoje moči, lepote, ljubečnosti in topline. Pa mi ne bi bilo treba...a je bilo veliko lažje kot dojeti, da vsak trenutek ustvarjam svojo realnost. Da sem odgovorna za vse, kar si ustvarjam. Da s tem kako mislim o sebi, to svet pošilja meni. 

Vprašaj se, še vedno potrebuješ trpeti?

V navalu trpljenja se namreč zavedaš, da moraš v resnici oprostiti le samemu sebi.

In tu nastopi pot do iskrene ljubezni. Tu je začetek najlepšega odnosa.  

i Love Nayeli