Pa sem
jo našla. Pot do otroškosti, ki se skriva v mojem lasnem srcu. Pot do vere v
čarobnost, iz katere je tako lahkotno kreirati, ustvarjati, sanjati, leteti…
kjer je tako preprosto biti srečen. Vera v čudeže, ki niso drugega kot
zavedanje v našo lastno moč. Moč misli, moč uma, moč vere… Moč, ki je ves čas
nosimo v sebi in se niti ne zavedamo, da vsak trenutek manifestiramo naše
naslednje doživljanje realnosti. Otroške oči ti dovolijo opazovati, ne le svet
okoli tebe, ampak z zavedanjem, da si ti del tega sveta. Da iščeš v njem svoje
mesto. Kam in kje v tem svetu si potreben in pomemben. Kam spadaš. Si del
celote. In tako opazuješ in opaziš, da jata ptic niso le ptice, ki skupaj
potujejo. So harmonija znotraj tako večje lepote. In ta prelet mi v hipu prinese
toliko sporočil. O harmoniji in usklajenosti delovanja z intuicijo in občutkom
pripadnosti neke nevidne a močne vezi, ki nas vse povezuje v celoto. Otroci
znajo plesati z vetrom. Preprosto zato, ker si dovolijo slišati njegovo
melodijo.
Čarobna je pot domišljije. In le ta nam pomaga, da se zavedamo neizmerne moči naših misli.
Objemam otroka v sebi
Nayeli
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Kaj pa ti misliš?