Free Spirit

Korak, ki odpira toliko vrat, ki nikoli niti niso bila zaprta. In občutek imam, kot da nekaj v meni umira. V tej tišini in samoti, ki sem jo izbrala. Ne zavestno, ampak s tistim močnim notranjim vzgibom, ki je vedel, da je ravno to tisto, kar potrebujem. Stagnacija na enem mestu, ki mi prinaša več premikov, kot katerokoli potovanje. Pa vendar tu pa tam, ko se me polasti strah se vprašam zakaj potrebujem ta »umik«, je odgovor tih a nezmerno močan občutek v mojem srcu, da je tako prav. Zaupam mu. Tako močan je. Premikanje navznoter. V tiste dele mene, kamor si nisem upala pogledati. Ti deli mene so me toliko časa vztrajno klicali v samoto, kjer z izdihom lahko spustim vse, kar mi več ne služi…da lahko sledi vdih…. v novo, čutno življenje.

Predajam ravno vse te močne strahove, ki so krojili moje življenje in me zapletali v mreže, ki sem jih imenovala varnost. Tu nadomeščam te stare občutke varnosti z zaupanjem, z bivanjem v srcu. In od tu se mi odpirajo nove dimenzije poguma – slediti lastni poti. Hoditi. Dihati. Sprejemanje odločitev na podlagi čutenja v srcu in ne premlevanje uma, ki je toliko časa »vedel« kaj je dobro zame. Tu se učim razlikovanja med tem kaj mi pravi um in kaj srce. Kajti ko si v svojih dvomih si lahko postaviš preprosto vprašanje:«Mi to govori srce? Ali to res čutim v srcu?« Kajti srce pozna resnico, ki jo um težko sprejme ali razume. Pa ne da je um naš sovražnik, le programiran je na način, ki ne služi bivanju in delovanju iz srca. Programiran je s strahovi in vprašanji kaj če, kaj ko, kako… In ko bodo naše misli sadovi ljubezni in ponižnosti, bosta močno in usklajeno sodelovala – um in srce.
V gozdovih hodim po neuhojenih poteh. Ker so mi bile vedno vse uhojene poti tako umetno lahke, da mi ni bilo potrebno zaviti vstran. A te nove poti po katerih gomazim in jih raziskujem… tu puščam svoje sledi in zaupam, da me bodo vedno pripeljale domov.  

Nayeli