Tišina... ko postane težko ne slišati samega sebe

Tišina…. Ko postane težko ne slišati samega sebe. In vse kar je v meni, kar je vedno klicalo po pozornosti, pa se je v nemirnem mestnem življenju tako preprosto zamotiti in najti izgovor, da ni potrebno slišati. No tu, v tišini, kjer vse kar kriči ali godrnja, je le moj um. Kjer ni več izgovora, da bi lahko ta nemir prepisala čemu/komu drugemu. Tu ti ne preostane drugega, kot da se soočiš. Da pogledaš, da prisluhneš.

In slišiš. Sebe. Svoje želje, hrepenenja, strahove, bolečine, radost, ….. slišiš. In navkljub vsemu, je to tisto, kar je pomembno. Pred odhodom sem se najbolj bala samote. A zdaj tu, v trenutku vse postane tako smešno. Kajti narava sama je tako dober prijatelj. Zaupnik, sopotnik. In ta tišina je prinesla stik s srcem, ki se zaveda, da nikoli ni ločen od česarkoli. Čutim preprostost bivanja. Brez maske, ki sem jo včasih tako vztrajno kazala drugim, predvsem pa sama sebi. Tu ni nič pomembno. Samo jaz in kam spadam kot del tako večje celote.

In sedaj se sprašujem, zakaj so nam koraki naprej vedno tako težki. Koraki, ki jih čutimo kot del poslanstva, kot del naše poti. Zavedam se, da s tem korakom puščam za sabo toliko starih delov sebe, ki so hrepeneli po iskanju svobode znotraj sistema, dogovorov, določil, ki so jih postavili drugi, pa jih nikoli nisem čutila. Kajti omejevali so svobodnega duha, ki je v meni iskal pot do resnice. Pot do izraznosti teh notranjih vzgibov po biti in bivanju vzajemno z njo. In v teh delih, ustvarjam trenutke, kjer je tišina moj sopotnik in kjer sem obdana s prijatelji, ki jih tako odprto sprejema moje srce. Naravo in živalmi. Tu ni več pretvarjanja. Je iskrenost. Do bivanja, doživljanja. Je iskrena ljubezen do življenja in tega, kaj lahko predam. In ravno to, kar lahko predam, se rojeva v tišini. Se rojeva in prebuja iz besed, ki jih prepozna in razume moje srce. Ki jih je vedno razumelo, a ni znalo raztolmačiti umu, da bi le ta lahko razumel. Tu se rojeva čista predaja trenutkom in temu, kaj me učijo, kaj mi prinašajo. Pa naj bo to le objemanje z mačkonom. Ker ravno to, nikoli ni le objemanje z mačkonom. Je toliko več. Je preplet informacij, energij. Je izmenjava ljubezni, ki je zaprto srce nikoli ne bo znalo razumeti ali ceniti. Je učenje en od drugega. Je spoznavanje novega sveta. Je trenutek, ki se mu posvetim z vsem kar sem. Kajti poklical me je z razlogom, da se mu predam. In ravno to predajo sem tako težko dosegla v »civiliziranem« mestnem svetu. Preprosto vse preveč mrgoli, da bi lahko resnično prisluhnila sebi. A ta del mene je že toliko časa sedaj klical ravno po tej predanosti…. Zlitja s prstjo, vodo, pticami, šumom potoka, vsem bitjem, ki želijo predati pomembne informacije človeku….. in mojim srcem.  

Nayeli