Oditi. Ne proti sebi, temveč s seboj....

In tako vnovič delam tisti korak, na katerega sem se pripravljala kar nekaj časa. Pa ne zavestno… nekje v meni se je vse kuhalo in vrelo in tlelo…predvsem pa celilo, da sem sedaj pripravljena. Oditi. Ne proti sebi, temveč s seboj in v stiku z najbolj gorečim delom mene, ki hrepeni po življenju v stiku z naravo, gozdovi, tišino in mirom ne le okoli mene, temveč v meni. Pred nekaj leti še nisem tako močno čutila stika z naravo. Verjamem da zato, ker še nisem čutila stika s pravim delom sebe. Centrom moje biti, ki se med gozdovi počuti svoboden, doma, v harmoniji in ravnotežju tega bivanja tu na Zemlji. Vse glasnejši so postajali klici, da prisluhnem tem delom sebe, ki mi šepetajo spomine, praspomine na življenja v skupnosti, življenja v stiku s prstjo, živalmi, cvetovi, drevesi, vodo…… spomini na tako močno vez, ki smo jo v sodobnem »civiliziranem« svetu tako pozabili. Vez, da je življenje z Gaio del procesa čudovitega ritma dajanja in prejemanja z ljubeznijo do vsega kar biva z mano, v meni in okoli mene. In ta ritem mi prebuja toliko strasti do življenja, ki ga čutim z vsem kar sem. In tako, ko sem z vsem srcem odprla to idejo, se ji v trenutku prepustila in dovolila, da pride k meni ob pravem »času«… in tako je… skupaj s čudovitimi ljudmi, prijatelji, ki jih moje srce pozna že od nekdaj in katero je hrepenelo po objemu in spominjanju na tiste čase. Tako so mi Kamai, Tomaž in njun sončni deček Manu, pomagali do koraka. In tako grem paziti na njihovo hiško v gozdu obdanem z borovci, ki so me vedno tako močno spominjali na dom, svobodo in radost bivanja. Iz srca sem hvaležna tem dušnim prijateljem in dogovoru, ki smo ga stkali enkrat v času in prostoru preko besed, da si bomo pomagali na poti. Tako preprosto je slediti srcu, ko v njem ni več dvoma kam pripadaš, zakaj si tu in kako želiš deliti svojo pot. Neskončno in preko besed hvaležna za ljudi, s katerimi smo nekoč na neki daljni zemlji skupaj ustvarjali z ritmi bobnov in piščali, obdani s peresi v laseh in iskrenimi, ljubečimi pogledi. Ti spomini so mi odprli toliko novih pogledov, občutkov in predvsem mi pomagali najti pot domov. Sedaj se zopet predajam tem ritmom. In kličem še več pripadnikov tega plemena, da najdemo pot en do drugega, z ritmom, ki jih srce tako močno čuti in prepozna. Hvaležna za duhovno družino, ob kateri je rast tako ljubeče preprosta. Predvsem pa neskončno hvaležna za vez, močnejšo od česarkoli sem do sedaj poznala. Vez, ki sem jo iskala v času in prostoru, ki je obstajala od vedno, s toliki spomini in vedenji. Povezava, ki mi sedaj vnovič in zopet pomaga biti celovita in predajati to znanje, ki mi ga je ravno ta čudovita vez pomagala obuditi.   

Tako torej grem. Naprej. In vsekakor to ni umik od civilizacije ali sodobnega človeka, ampak ravno nasprotno. Je približanje le temu. Kajti dovolim, da me najdejo, obiščejo in prikličejo duše, ki bodo to resnično začutile v svojem srcu in ne z namenom obujanja varnosti ali pogovora o vremenu… temveč o globokemu iskanju skupne resnice, raziskovanje globine biti, bivanja in razumevanja zakaj smo tu. Ustvarjanju prostora v katerem si lahko resnično, brez maske, brez pretvarjanja iskren do svojih strahov in bolečine. Da si resnično lahko to, kar si v svojem bistvu. Ljubezen.

Slediti svojemu srcu. Je pogum? Zame je v nekem trenutku postalo nekaj, kar ni več vprašanje, temveč ena in edina pot. S polnim zaupanjem v kreacijo naslednjega trenutka. Zaupanjem v pot in vse, kar mi bo ta pot pripeljala. Zaupanje v najvišje dobro. 

Se vidimo,

Nayeli