Stanje zavesti

Že nekaj časa tavam in životarim in se dnevno soočam z močnimi in raznovrstnimi občutki. V tem stanju mi je težko, upam da bo bolje, želim si ustvarjati, vendar ne najdem prave kreativnosti.  Meditiram, a imam toliko misli v glavi, da se le še bolj zapletem v vzorec, ki me še bolj potegne stran od sebe. Začnem se spraševati, mar je sreča resnično stvar odločitve in mar res vse to kreiram sama, saj se v tem stanju vse to zdi tako izmišljeno in nerealno. In vendar na tem stanju tudi je. Seveda sem zopet, kot že mnogokrat, spet padla pod kopreno, kjer se vsi odgovori zdijo nedosegljivi. Kjer živimo, pa ne vemo zakaj. Kjer se soočamo sami s seboj in z ljudmi okoli sebe, a resnično ne vidimo sebe v zrcalih, ki so nam ponujena vsak trenutek. Kjer močno zaznavamo čas in prostor in čutimo omejenost le tega. In vsakič znova si postavljam isto vprašanje… Kdaj bo življenje boljše?!

So komu poznana ta vprašanja? Verjamem, da si jih niti več ne postavljamo, saj smo tako vpeti v samo igro, da smo pozabili celo to, da smo samo igralci. A nad kopreno, se odpre nova zavest in ta nam pokaže smisel nesmisla, ki ga doživljamo. Kako vidimo življenje, ljudi v njem, sebe, dogodke in  situacije, drame, bolečine, delo… je le stanje zavesti v kateri si se odločil bivati. In nekaj časa je to edina zavest, ki nam je poznana. A če se odločimo in ko se odločimo, lahko raziščemo razumevanje sebe toliko višje od tega, kar nam je poznano. In to stanje ni niti korak stran, kjer je dojemanje vsega popolnoma drugačno. In v tem stanju nemara prvič, resnično dojamemo svobodo duha, ki je brezmejna. Na tej zavesti čas in prostor ne obstajata, ker jih ne potrebujemo več z namenom, da bi si omejili polja po katerih igramo. Niti zato, da bi lahko nadzorovali kar se bojimo (smrti, izgube varnosti, materialnosti itd.). Na tej zavesti ne gre za doživljanje čustev in bolečin na ravni kot smo jo poznali do sedaj, temveč za razumevanje globokih vedenj, zakaj so ta čustva sploh z nami, s kakšnim namenom smo si jih ustvarili in zakaj smo jih izbrali, da jih tako intenzivno doživljamo. Je razumevanje povezav z vsemi ljudmi, ki so nam tako ali drugače prečkali pot in niti več ni pomembno zakaj, saj kakorkoli vedno vse je v redu. Kajti na teh stanjih zavesti vlada ravno to, red. Ne takšen kot ga poznamo, pač pa globoko sprejemanje kaosa kot del reda, ki v ozadju skriva močan smisel.

A kako priti do tega stanja zavesti, ko smo enkrat tako močno vpeti v igro, da jo razumevamo kot edino resnično?! Verjetno je prvo in najpomembnejše to, da umirimo um, misli in jim nehamo slediti. Da spustimo vse, kar smo sprejeli za resnično, ker ravno tu omejimo sami sebe za doživljanje višje resnice. Da si dovolimo obstajati in samo biti, brez vsakršnega vmešavanja kakšno bi to bivanje moralo biti. Biti v tem trenutku, tukaj zdaj, s hvaležnostjo do vsega kar smo. In najpomembnejše, da odpremo svoja srca in s tem omogočimo sili življenja, da teče skozi nas v zemljo in nazaj v nebo. Odpremo srca in si dovolimo izkušat vse, kar srce čuti in pozna za resnično.  

Nayeli