Videti preko maske...

Današnji del bom začela s stavkom:

- Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj Lanca Armstronga videla jokati. 

Tisti, ki se me spomnijo iz mojih bolj športnih let vedo, da je Lance zame vedno predstavljal neko figuro po kateri sem se zgledovala. Vlival mi je moč, motivacijo, njegove besede so mi pomagale pri marsikateremu dvomu o sebe s katerim sem se soočala. In kar je najbolj pomembno, bil je prva stopnica do poti, po kateri hodim danes. Kajti takrat v tistem času, ko je bil moj idol, sem začela verjeti, da v življenju obstaja nekaj več kot zgolj to, kar lahko vidimo. In spominjam se svoje LIVESTRONG rumene zapestnice, ki sem jo nosila in kaj mi je pomenila. Ob najtežjih trenutkih sem se prijela za zapestnico in se spomnila, da moram biti borka, da moram verjeti vase, v svoje sanje in v to, da imam na voljo vse svoje življenje, da iz njega naredim karkoli si želim. Njegova "hoja po robu" je v meni začela zbujati vprašanja, kaj je tam (na robu). In posledično sem odšla na onkološki inštitut, med bolnike obolelimi za rakom (kot prostovoljka), da sem se o tem prepričala. Kaj sem tam spoznala? Spoznala sem, da resnično živeti, pomeni biti pogumen in si upati iti tja, kamor me je najbolj strah (kar je zame pomenilo predvsem soočanje s samim sabo). Med temi ljudmi na onkološkem inštitutu, sem sama začela iskati globlji pomen svojega življenja in življenja na sploh.  

Verjamem, da je to le ena izmed zgodb med vsemi nami, ki smo nosili LIVESTRONG zapestnice. 

In če me zdaj kdo vpraša: " Špela, te je razočaralo kar si izvedela glede na to, da si vedno verjela v njegove besede, njegovo moč itd...?" In iz srca bom odgovorila... NITI MALO!  

Ker na življenje ne gledam več z istimi očmi, kot sem pred parimi leti. Ideja Lanca Armstronga, ki sem jo imela sama,je meni dala nekaj, kar sem v tistem trenutku potrebovala. Kajti ideja Lanca Armstronga kot mojega idola je z leti pojemala in posledično tudi izzvenela. Danes sem lahko le hvaležna za to, kar je v meni zbudil oz. da me je njegova zgodba na nek način pripeljala bližje sebi.

Vsak se sooča s svojimi "demoni" na svoj način in ob svojem času. Kajti ni "prevaral" mene ali druge... temveč sebe. In s tem bo moral živeti. Verjamem v življenje... in verjamem, da ima življenje za njega še veliko izzivov. Kot tudi za vse nas. Kar sem prepričana je, da nas življenje vedno vodi bližje temu, kar resnično smo.  

Kar lahko sama iz te zgodbe izvlečem je, da velikokrat ljudi ne želimo videti takšne, kot v resnico so. Po eni strani zato, ker jih dejansko ne poznamo, predvsem pa zato, ker imamo mi nekaj od tega kako jih vidimo. 

In zakaj me njegova "resnica" ni razočarala? 

Ker se učim ljudi videti preko mask, ki jih kažejo. V njihovo bistvo, tisto kar resnično so. Posledično sem lahko sočutna, kajti v resnici moramo biti najbolj iskreni v prvi vrsti do samih sebe. 
In včasih je to najtežje.  
Nekateri potrebujejo dno, da pridobijo jasen vpogled sami vase. In tu se začne zgodba osebne in posledično duhovne rasti. Upam, da bo Lance iz tega dela svojega življenja izpeljal oboje. 

Namaste*