V tem trenutku kličem in odpiram del mene, ki je miren in ki vedno vidi širšo sliko. Del, ki sprejema vsako situacijo, ki pride s hvaležnostjo in dopusti, da ta situacija z blagoslovom odide. Del mene, ki me v popolnosti podpira in sprejema celovito. Ki dovoli, da čutim karkoli že čutim ali predelujem in me v trenutkih nemira spomni, da lahko spustim, da gre skozi mene karkoli že čutim, karkoli je okoli mene in v meni in se vse to transformira v ljubezen, ki se posuje name in mi da občutek tolažbe, občutek zaupanja v življenje, občutek, da je vse tako, kot mora biti. Ko dovolim, da se dvignem nad svojo dramo, začutim kako moj bit vibrira z močnimi občutki, ki sem jih priklicala. Bitja ljubezni gladijo vibracijo in jo spreminjajo v nežne energije miru. V enem trenutku sem dovolila, da je tisto, kar sem zakopala z namenom, da ne potrebujem, butnilo iz zemlje meni direktno v obraz in mi s tem dalo vedeti, da nič s čimer se z ljubeznijo ne soočim, ne bo samo odšlo, ampak moram temu najprej odvzeti energijo.
V naslednjem trenutku vidim sebe, kako držim za roko 5 let staro punčko. 5 let staro sebe. Nedolžno bitje, ki ga moram zaščititi in mu dati občutek varnosti, da lahko zraste. In v trenutku, ko tej mali sebi povem, da je ljubljena ne glede na vse... izginejo vsi občutki nemira v meni. Kajti če želim biti celovita, moram slišati tudi svoje ranjene dele, svojega otroka in si dati čas, da se ti deli mene z ljubeznijo od mene, zacelijo. Otrok je najranljivejši del mene in hkrati najbolj nedolžen. Tisti del mene, ki verjame v dobro ljudi. Zato moram samo skrbeti za to, da je ta del mene varen, kajti tu so vrata do oceana ljubezni, ki da premorem. To, da sem objela svojega notranjega otroka v meni, je bilo dovolj, da sem prišla nazaj k tistemu delu sebe, ki pozna vse odgovore in je miren. Del, ki sem ga klicala...
Namaste*
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Kaj pa ti misliš?