Od paničnih napadov do občutka svobode

Zbudim se v Ljubljani in še vedno čutim blage panične napade in tesnobo! Se poslovim še od Raja, ki me gleda tako žalostno, da bi se najraje pogreznila v zemljo. Potem v avto in na pot. Z Markom klepetava in se pretvarjava, da ne odhajam za 6 mesecev. V meni pa narašča občutek po nečem novem. Zadnje nekaj mesecev sem si zelo želela spremembe. Ampak ko je le ta prišla tako hitro. Too much. Po drugi strani me v nekem trenutku premami občutek, da bo še vse v redu. Tisti poznani občutek mirnosti, da ima nekdo vse pod kontrolo in da skrbi zame. Takrat si začnem tiho šepetati: »Najboljše stvari prihajajo k meni, najboljše stvari prihajajo k meni«. In občutek mirnosti se okrepi.

Na letališču z dvema potovalkama (22 in 23kg – z max 20kg). Seveda sem morala par stvari poslati domov in debelejšo bundo (za primire sibirske zime) nosila s sabo po letališčih (v skrajnem primeru si oblekla obe.) 

Na letališču v Oslu čakam svoje 2 prtljagi in jih z vozičko odvlečem na izhod in potem na depratures. Še eno čekiranje. Ampak Oslo je pač malo večje letališče kot Salzburg. Vsa zmedena iščem check in za Bergen in se postavim v vrsto za Norwegian (+ upam da bo ok). Na hitro pojem sendvič (vode si ne privoščim, ker stane že sendvič več kot 6eur. Se usedem. Čakam. Že malo izmučena in prepričana, da je vsaka mlajša oseba erasmus študent, ki leti v Bergen. V mislih kujem plan kaj jim bom rekla, da bomo skupaj odšli do študenta. Seveda nobenega ne ogovorim. Preveč sem utrujena. Bom že. Ko čakam na boarding slišim znano govorico. 2 hrvata na veliko razpravljata. Od veselja, da razumem sem skoraj vskočila v besedo (norveščina je namreč mešanica nemščine, angleščine in zapotegovanja besed). Ker je v Oslu snežilo smo se pred vzletom šli malo stuširat (dobesedno – z neko napravo letalu sperejo krila). Ko smo se spuščali v Bergen sem pa resnično začutila, da sem tam kjer si želim biti. Lučke, vmes jezera, zalivčki, osveljetne tipične norveške hiške (z velikimi okni in večinoma brez zaves). Že v temi mi je bilo všeč in postala sem resnično srečna. Ko se po prihodu na letališče strpam na avtobus za center Bergna upam, da bom iztopila na pravi postaji. Drugi vtis Bergna: razgibano mesto. To pa predvsem zato, ker ne vidiš ravnine. Niti dve hiši nista v isti ravnini. Poleg tega še voda. Povsod. In lesene hiške. Hmmm... počutim se domače. To je to.

Ko iz avtobusa zvlečem obe potovalki se začne iskanje Bybanena (Bergen Light Rail). Hvala bogu, da norvežani obvladajo angleško in da so zelooo prijazni. Pritovorim (rees komaj) do postaje. Vsa blatna in utrujena. Ko skušam ugotoviti kako se dobi karto, slišim hrup koleščkov. Jeeej. Študenti. 2 simpatična Nemca namenjena v isti študent kot jaz. Hvala bogu. Ko nam končno uspe priti do študenta, me tam že čaka Lin in ključi od moje sobe. Poleg tega dobim bergen surviver bag (s piškoti, juhico, kavo, in belo dekico – ki bo par dni namesto mojega vzglavnika). Pridem v sobo in šok. Vsa nekaj lesena in prazna.

Ampak po drugi strani veliko prostora. Bom že uredila da bo fino. In začnem. Čeprav je ura 22:30 in sem utrujena od potovanja. Ko se grem stuširat, poškropim celo kopalnico. Ker je pravzaprav cela kopalnica en velik tuš.

Ampak se smejim, ker je samo moja. In sobica tudi. Prižgem dišečo palčko in začutim dom. Še malo glasbe v ozadju nato se utrujena vržem v posteljo. Počutim se kot doma in polna sem energije. Predvsem pa ponosna nase, da sem tu in da mi je danes vse uspelo!

Naslednji dan sledi novo spoznavanje (ljudi, mesta, okolice, itd itd). Najdem trgovino s cenejšo hrano in dam za jogurt samo 3,5 eur :) Zvečer s svojimi novimi prijatelji (španci in nemci) večerjam v veliki kuhinji, ki si jo delim s sedmimi ljudmi v mojem novem domu.

Pozdravi iz Norveške!!