Ko si primoran biti pogumen

Na enem od zanimivih predavanj smo govorili o tem, kako lahko malo stresa v življenju, prinese človeku trdnost in moč. In verjetno je res. Pred nekaj dnevi sem bila po skoraj enem tednu bivanja v novem okolju, prvič sama v mestu. Vse ostale dni sem se »skrivala« za novimi obrazi tu, ki so mi nudili občutek varnosti. In občutek samote (prve prave) je bil na začetku zastrašujoč. Sledila je odločitev, da bom močna. In sem bila. Ko si popolnoma sam, si primoran biti pogumen. In po nekaj trenutkih utripov novega mesta, se je vse v meni napolnilo z novo energijo. Energijo tega mesta. Ki je precej drugačna kot doma. Tu ljudje ne dajo veliko na to kako si oblečen ali kako izgledaš. Ne vozijo dobrih avtomobilov. Izgleda, kot da jim to ni tako pomembno. In to sem potrebovala. Ljudi v škornjih in dežnih oblekah, ljudi vseh ras ampak neskončno prijazne in ustrežljive. Okolje z lesenimi hiškami in nepopisno lepo naravo. In predvsem okolje v katerem bom lahko ugotovila kdo sem, brez varnosti, ki mi jo nudijo ljudje, ki jih imam rada.