Kdo bi bila, če nebi bila ta drugačna deklica?

 Si dovoliš resnično priti v stik s svojimi ranami? Si dovoliš, da te prežamejo. Da te popeljejo v jedro njihovega obstoja? To potovanje mi je tako znano, da se vsakič znova sprašujem zakaj ga potrebujem. A kliče me ta mala deklica, ki je obstala v vseh emocijah katere nikdar ni razumela. Bila sem drugačen otrok. Otrok, ki je čutil vse preveč. In otrok, ki je že takrat vedel, da ljubezen pomeni sprejemanje. Nikdar nisem razumela, zakaj bi me nekdo, ki me ima rad, želel kakorkoli spreminjati. Hrepenela sem po tem varnem gnezdu, kjer bi lahko v polnosti raziskovala. In sedaj je zopet tu... Ta deklica, ki želi, da jo sprejmem. Da ji dovolim, da se osvobodi. In ta deklica, ki me tako pogosto obišče, mi pomaga razumeti svetove otrok, ki svet raziskujejo preko svoje globoke senzitivnosti do obstoja. Ki čutijo nevidno, ki objemajo neizgovorjeno. Ki svetu prinašajo sporočila novega načina bivanja. A svet jih velikokrat ne razume. Ker svet meni, da so drugačni. In so drugačni, a prav je tako. Še vedno se na kolektivni ravni učimo, da je drugačno dobro, če je to iskreno. Da ravno ta »odstopanja« pomagajo rušiti zastarele oklepe naših ranjenih src. Oklepe, zaradi katerih ne vidimo preko lastne sebičnosti in ega. Oklepe, ki svet in družbo držijo v vlogi begajočih žrtev, ki hlastajo za smislom. 

Ti senzitivni otroci... so neizmerno odprti. Njihov namen tukaj na zemlji ni, da bi sledili konceptom družbe, ker so prišli ravno zrušiti ta sistem! To je njihova naloga. Da ne sledijo sistemu, ker imajo znanje, ki so ga prinesli s sabo. Znanje in modrost. In naučiti se moramo, da jim damo dovolj varnosti, da lahko to znanje živijo. Da lahko to modrost izražajo. So otroci nove dobe, ki ne morejo in ni namen, da živijo po naših starih načelih... ampak, da se mi učimo od njih. Podprimo jih, da to raziskujejo... da nas to naučijo....

Kdo bi bila, če nebi bila ta drugačna deklica?

Nayeli