Tihi monologi

Morda moram tokrat dopustiti, da me življenje odnese. V najbolj temne dele, ki jih v trenutku začutim. V dele kjer menim, da sem necelovita, prestrašena, jezna in žalostna. Življenje mi več ne dopušča, da se pretvarjam. Da sem nekdo, ki ga imenujem razsvetljena ali popolna ali celovita. Temveč da preprosto sprejmem vse kar sem. Da se preneham spraševati kaj je prav in kako naj bi bilo. Temveč da živim s trenutki kot takimi in vsem, kar v njih začutim. Pa naj bo to največja radost in hvaležnost ali pa popolna praznina, tema in bolečina. To me dela celovito. To me prvič v življenju dela resnično živo.

Tokrat samo sem. 

Ko si v polnosti dopustim začutiti bolečino, se začudim nad tem koliko jo moje srce premore. A morda to pomeni, da premore tudi toliko več ljubezni. Tokrat me ni strah procesa. Tokrat sem hvaležna, da sem lahko sama s seboj in vsem kar se dogaja v meni. Da si prvič resnično dovolim vse občutiti. Prisluhnem, se predam in nato dovolim, da se ozdravi. Iluzorno je misliti, da se bo v nas kaj spremenilo, če bomo nekaj v prihodnosti »dobili«. Kajti ravno izkušnja da »nimamo« je največje darilo in največ uči.

In ravno ti tihi monologi, ki jih imam sama s seboj, me učijo resnično prisluhniti. Temu, kar se odvija znotraj. Globlje kot grem, težje in gosteje postaja, a hkrati tudi toliko bolj osvobajajoče. In vsa ta bolečina, ki jo na momente čutim, ni le moja lastna. Je bolečina sveta. Planeta. Človeštva. In ko jo enkrat občutiš, bolje razumeš vse okoli sebe. V vsakem licu vidiš sebe. V vsaki solzi čutiš sočutje. V vsakem smehu vidiš svojo radost. Šele ko ne zanikamo dele sebe, se lahko sprejmemo v polnosti. In v istem trenutku sprejmemo tudi vse, kar je okrog nas.

Tokrat vem, da vsemu kar si resnično dovolimo občutit, hkrati dovolimo, da se ozdravi.

Kako čudovit proces. Ni le ogromno teme. Tudi ogromno svetlobe je. Le da sem verjetno v procesu, ko sem prenehala ločevati kaj mi je ljubše. Vse preprosto je.

Nayeli