Potovanje, ki sem ga nekoč izbrala

 Rihgt this moment, I am far beyond human. I am all there is and at the same time nothing at all. Every moment changes me. And I change with every moment.

Ta pot, ki jo izbiram, me zliva z besedami, ki se kot kaplje dotikajo mojega uma, moje duše. V tem pretoku tišine, kjer se preko mene zliva val besed, vem da sem veliko več kot le to. Vem, da to kar zrem, da to kamor stopam, skuša ubesediti to kar doživljam. Skuša ubesediti svobodo duha, ko se mu v polnosti prepustim. Ko nisem več le človek. Pač pa energija, ki ni omejena na čas ali prostor. Energija in dojemanje, ki ga skušam prinesti sem. V trenutek, kot je ta. Da bo nekomu, ki bo prišel za mano, ali meni v nekem drugem času…. Lažje. Da bo razumljen v svojem procesu. Da se bo v trenutkih samote in ne iskanja odgovorov zakaj je tu…. počutil sprejetega. Kajti razumem kam me vlečejo te besede. Razumem s čim se zliva ta prostor, ki ga ustvarjam preko besed. Da je pritiskanje po tipkovnici le eden izmed načinov s katerim v polnosti izražam to, kar sem v določenem trenutku. Bitje. Polno znanj in izkušenj, ki presegajo dojemanje razuma. Potovanje, ki sem ga izbrala nekoč. A hkrati le ena izmed toliko različnih dimenzij, ki jih doživljam hkrati. To sem, ko se v polnosti prepustim. Toliko več kot še en koncept. Presegam koncepte logike. Presegam koncepte človeštva. Ali obstoja. Ali razumevanja. In le še potujem…. Vse je le trenutek. A naše dojemanje tega trenutka je tako omejeno. Želimo ga nadzorovati. In le s tem mu odvzamemo namen. Preko mojih besed je pot, ki jo izbiram, ko sem resnično v stiku z veličino bitja, ki sem. Preko besed so zgodbe, ki so jih tkala moja človeška življenja. In velikokrat sem pisala, da bi me razumeli in sprejeli. A ne gre za to. Pišem, da se povežem z bitjem kateri sem v resnici. Ki ni človek. Ni koncept. Samo je. Brez dodatne pike na koncu stavka. Le je. Pišem, da v polnosti začutim to vez. Z neskončnim delom mene, kjer se vse le pretaka in steka. Preko pisanja začutim to, kako močno sem v tem stiku sebe. Ali nisem. Pisanje mi torej pomaga povezovati oba »svetova«, zavedanja, dimenzije, … je priklic doma, ki ga tako močno poznam. Ki ni prostor. Tu in tam se vračam. A hkrati vedno sem. Igram igro človeka, …a se vse bolj zavedam, da segam preko tega. In zame je to pomembno. Da sem lahko človek, a hkrati dom. Da sem lahko ti a hkrati jaz. 

I dance, 

Nayeli