Divjost narave v meni

Vidim vrtiček kjer domujem. Kjer negujem kar ljubim in kjer ljubim kar negujem in vzgajam. Kjer zalivam kar želim, da vzkali in raste. Kjer z ljubeznijo hranim tisto, kar želim, da se obrodi. S čutnostjo, ne naučeno potrebo. S poslušnostjo do narave, do mene v njej in do nje v meni. Ne gre za vrt. Gre za toliko več. Gre za vrt v meni. Gre za to kaj negujem in čemu pomagam, da zraste. V meni. Gre za to čemu z ljubeznijo pomagam, da vzklije. Je cikel z naravo. Je enost. Poslušnost. Globoka povezava do tega, kar me uči. Kar mi kaže. Kar mi želi predati. A razumem in vem, da sem se lahko zaljubila v to divjost narave, sem morala najprej vzljubiti divjost znotraj mene. Sprejeti, da je plevel tisti, ki mi kaže največ moči. Ker le vztrajno raste. Išče pot, da gre proti svetlobi. In se v najtežjih pogojih vedno prebije. 

Da sem lahko vzljubila to divjo naravo, sem morala sprejeti celovitost znotraj. Kajti narava mi vsak trenutek kaže popolnost. Z vsako bilko, ki raste tako kot je izbrala. 

Zakaj želimo iz popolnosti narediti vrtove? 

S tem ji vzamemo namen. S tem se izognimo temu, da bi videli kaj nas uči. Da je lepota ravno v sprejetju tega, kar je. Da se lepota narave izraža v ciklih rasti. Ko se rastlina na novo zbudi, ni več enaka kot prejšnje leto. Vse je drugače. Kajti kot se spreminjamo mi, se tudi narava oz prej velja, da se mi spreminjamo skupaj z njo. Pa sploh ne gre za spremembe. Gre za tok. Za prepuščanje. Za plutje. Za predajo temu, po čemer kliče trenutek.

Vsaka travna bilka nosi svojo zgodbo. In divji travnik nam kaže kako se v harmoniji enosti lahkotno pozibavati v vetru. Vse v naravi kaže na metaforo življenja. Opazuj jo. Toliko sporočil nam ima za predati, če le prisluhnemo. 

Negujmo vrtove znotraj nas, 

Nayeli