Ne gre za to, da nekaj sporočamo svetu. Ampak predvsem, da nekaj sporočamo sami sebi. Ne zgodi se malokrat, ko si moram prebrati svoje besede, poslušati svoj video... da se povežem z delom sebe, ki že vse razume in se ne trudi, pač pa sprejema in ljubi z odprtim srcem. Pa vendar dokler obstaja nekaj zaradi česar se bojimo, bomo ujeti v iluzijah lastne kletke. Svobodni smo vsak trenutek, kajti svoboda ni miselna uganka, ampak stanje srca, način bivanja, predaja življenju. Je ljubezen do sebe kot del nečesa večjega in hkrati v polnosti razumevanje in sprejemanje veličine in edinstvenosti vsake duše na tem planetu. Ujeti smo v mreže, ki smo jih spletli sami. V večini primerov z dušami, ki jih poznamo od prvotnega doma. Domovanja duše. In v trenutku tišine, ko dovolimo, da stopimo v praznino srca, nam ta podari enostavno resnico. Mi nismo del tega vesolja, pač pa celota vsega kar je. In v tistem trenutku se zavemo, da mreža, ki smo jo ves čas pletli in v katero se konstantno zapletamo, v resnici nikoli ni obstajala.
Duša, počni in raziskuj sebe v vse smeri. In v nekem trenutku boš začutila zlitost z vsem kar je in kar ni. In takrat boš doumela, da je dom vedno del tebe.
Nayeli

Ni komentarjev:
Objavite komentar
Kaj pa ti misliš?