Ravnotežje

Kaj narediti ob dnevih, ko se počutimo popolnoma iz sebe? Ko nam je težko, pa sploh ne vemo zakaj. Ko se borimo, pa sploh ne vemo proti čemu. Ko se na vse pretege trudimo, da bi se stvari s katerimi nismo zadovoljni spremenile v hipu, ne vemo pa kako opustiti staro, kar nam več ne služi. In čisto jasno nam je, da je odgovor v nas, da vse kar potrebujemo je trenutek s sabo.

Zapremo oči in čakamo...da pride mir, spokojnost, govorimo si neke afirmacije ampak v resnici jim tisti trenutek sploh ne verjamemo. Um pa dela svoje. Na tisoč besed brez pomena, da glava kar brenči od vibrirana. No in potem rečemo, da imamo dovolj.. nič miru danes.

Vse kar srce v tistem trenutku potrebuje je, da mu samo prisluhnemo. Da zgrabimo za tisto nitko, ki nas popelje bližje sebi in umiri um. Karkoli je že to za vas. Glasba, sprehod, meditacija, videi, blogi, knjige... karkoli. Namen je, da se zavest dvigne iz kaosa v katerega verjamemo in smo tisti hip »ujeti« in spet opazi širšo sliko. Prvi korak je torej, da opazimo na kakšen način to dosežemo.

Kar se dogaja zadnje čase je, da nam življenje pošilja toliko različnih preizkušenj, ki jih mi velikokrat ocenimo kot težke. Ampak tam so se pojavile, ker zrcalijo del nas, ki ni pomirjen, ki ni v miru. Del, ki ga potrebujemo uravnotežiti, mu posvetiti pozornost, poslati svetlobo, ga sprejeti in s tem tudi ozdraviti. Karkoli se torej dogaja okoli nas niti ni toliko pomembno kot to, kar ti dogodki/situacije v nas sprožijo. Če resnično želimo iti preko situacij, ki se nam kostantno ponavljajo, moramo pogledati v jedro njihovega vzroka in ozdraviti del sebe, ki vedno znova prikliče te situacije z namenom, da bi ga ozdravili. Če verjamemo, da smo kreatorji lastnih življenj, potem je vsa moč v naših rokah. In čeprav je veliko lažje igrati vlogo žrtve, je vse kar počnemo s tem to, da svojo moč razdajamo naokoli in posledično dobimo občutek, da smo se razdali. Ker na nek način smo tudi se.

Ko se um enkrat umiri, lahko bolj jasno vidimo kaj je tisto, kar povzroča v nas neravnovesje in hitreje ugotovimo zakaj. Več svobode kot čutimo v srcu lažje je tudi opustiti te občutke in v tistih delih sebe dovoliti spremembo in celjenje.

Prišel je torej čas celjenja oz. predvsem čas, ko svojim ranam posvetimo nežno pozornost in ljubezen.

Čim več miru vam želim! 

Namaste <3