Verjamem, da moramo biti
takrat, ko mislimo, da gre vse narobe, najbolj hvaležni. Ker takrat je čas, da
prekinemo krog v katerega smo se nekako spet ujeli in si z vsemi negativnimi
mislimi in prepričanji nakopali še več tistega, kar nočemo. Ko preprosto rečemo
hvala, v sebi vemo, da je tudi to za nekaj dobro. Ne gre za to, da se predamo
situaciji pač pa, da začnemo v svoje življenje spet spuščati svetlobo, lepoto
in vse kar je pozitivno. Ter, da spet postanemo odgovorni za svojo prihodnost
in ne obremenjeni in jezni na svojo preteklost. Ker karkoli se je že zgodilo,
to je v tem trenutku že preteklost. In v tem trenutku lahko zopet izbiramo
kakšen želimo, da je naš naslednji trenutek. Hvaležnost odpira vrata do spoznanj in
spoznanja so nepogrešljivi del rasti. Hvaležnost nam vrača moč, ki smo jo
izgubili, ko smo se pritoževali. In ta moč globoko v nas, nas spet približa
pristni sreči, ki biva v trenutku in ni vezana na zunanje okoliščine, temveč na
naš lasten bit.
Naš lasten utrip srca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Kaj pa ti misliš?