Biti to kar si ... ne le pred svetom, temveč predvsem pred samim sabo...

Zadnje čase sem se veliko spraševala o tem, kaj mi pomeni iskrenost, kako to definiram in kaj je z iskrenostjo v odnosih. Opazila sem, da biti iskren ni to, da takšen pač si, temveč kaj si priznaš. Menim, da ne moremo biti iskreni do drugih, če nismo iskreni sami do sebe. Če si ne priznamo naših hrepenenj, naših želja, naših strahov in posledično vseh naših »napak«. Bit iskren zame pomeni, biti brez maske. Biti to kar si ne le pred svetom, temveč predvsem pred samim sabo. Sprejeti sebe z vsem kar si brez kančka obsodbe. In včasih si je kakšne resnice težko priznati. Že sebi, kaj šele drugim. Če se bojimo naših lastnih senc, če nismo osvobojeni vseh pričakovanj, ki jih imamo do sebe... kako smo lahko iskreni? Morda lahko začnemo s tem, da si priznamo, da nismo popolni. Da sprejmemo, da to ne potrebujemo biti. Posledično je ta pristna iskrenost najpomembnejša v bližjnih odnosih. Odnosih, kjer ne potrebuješ maske, da si sprejet takšen, kakršen si. In morda je le to tisto, kar potrebujemo en od drugega, da bodo padle maske pod katerimi so izgubljeni nasmehi. Potrebujemo en drugega sprejeti brez obsodb točno takšne, kakršne smo. A tudi to se začne v nas. Če ne zmoremo sprejeti drugih, to le pomeni, da ne moremo sprejeti sebe. In še enkrat je pomembno, da zgradimo znotraj tako močan steber, da bomo v tem »krutem« svetu s svojo svetlobo izražali vse kar je v nas brez, da bi to morali pred komerkoli skriti, še najmanj pred sabo. 

Biti iskren do sebe pač ni preprosto - (lažje napisati kot storiti). Najlažje je takrat, ko je okoli nas hrupno mi pa v svojem miru in iz njega opazujemo situacije. Kaj pa, ko je v nas hrupno? Takrat tudi vse okoli nas izgleda en velik kaos, četudi to ni. In takrat, ko je v nas hrupno, bežimo. Bežimo tja, kjer menimo, da se bomo sprostili, nadihali in predvsem pozabili. In ker je v nas hrupno, bežimo iz sebe... v družbo, v aktivnosti... karkoli pač že najdemo, da se zamotimo, da pobegnemo. Pa nas to pomiri? Resnično pomiri?

Ne vem če. Ker poznam svoj mir in vem kaj ni mir v meni in vem, kaj nisem jaz. Ko iščem mir zunaj sebe, nisem več jaz in takrat nisem iskrena sama do sebe. Iščem nekaj, kar bi lahko bila. Ampak spoznala sem, da je edina pomiritev v kakršni koli situaciji že smo - naš srček, odgovor v nas in ne prijateljica, ki reče da bo še vse ok – ker ona ne ve, če bo še vse ok,... naš srček je pa v to popolnoma prepričan. Naš lasten srček, ki ga slišimo reči: »vse bo ok, vse je tako, kot mora biti...«. In ne pravim, da je lahko priti do njega, ko smo enkrat vpeti v zgodbo, ki je znotraj nas tako močna in glasna...  vendar je vredno poskusiti. Vredno se je ustaviti v trenutku, zadihati in samo pustiti, da se misli umirijo. In potem poiskati ljubezen do sebe. Poiskati pot do prave resnice in predvsem - si jo priznati (najtežji del). In če smo dovolj vztrajni, verjamem, da bomo do nje prišli. Le dovolj poguma potrebujemo, da pogledamo tja, kjer nas najbolj boli, kjer smo najbolj ranljivi in to s svojo ljubeznijo zacelimo. 

Biti torej iskren do sebe in si priznati, da potrebuješ čas zase. Da je čas za urejanje misli, da je čas da pogledamo kaj boli in zakaj. Ker ko si enkrat UPAMO pogledati v naše "najtemnejše" dele in jih sprejmemo ves hrup v nas naenkrat utihne...
Kaj te je strah pokazati drugim? Kaj te je strah priznati sebi? 

Vse to je priložnost, do svobode...