Pa daj spusti, ...lepo je!

Zadnje čase se odpiram in prepuščam novim energijam, ki so okoli nas. Te mi po eni strani prinašajo novosti in po drugi strani ostrijo vse, kar bode. Pa vendar se vsak trenutek odločamo o tem, katero pot bomo izbrali in čemu se prepustili. Ko je megla okoli nas tako gosta, da ne vidimo meter pred sabo... moramo prižgati notranje sonce, ki razsvetli.

Ta lučka bo posvetila na vse tiste dela nas, s katerimi se ne upamo soočiti in to nam posledično da vedeti, da smo sami sebi največji zdravilci in guruji. Verjeti dovolj vase, da zaupamo v lastno ljubezen in v njeno zdravilno moč. Ta, ki ozdravi dvome, strahove in prinese pomirjenost s situacijami – kakršnekoli že so.
Moja lučka je razsvetlila kote v katerih se je za pajčevinami skrival strah. Star, nov, velik, majhen...kakršenkoli že. In ne morem reči, da ga je v hipu pregnala, vendar ga je obsijala dovolj, da sem si ga lahko jasno ogledala. In videla sem sebe v pajčevinah tega strahu, ki me je paraliziral, da nisem uživala v življenju, pač pa sem čakala, da se življenje zgodi in da nekam pridem. Strah nas oropa moči in odgovornosti do svojega življenja. Postanemo žrtev, postanemo ujeti. A lučka v nas ve, da nič ni večjega od poguma s katerim se soočamo ravno s tem, kar nas omejuje. No naj vam zaupam, česa me je bilo v zadnjem času strah. Med drugim me je bilo strah osamljenosti in prizadetosti, ki mi kaže na to, da zadnje čase premalo zaupam sebi in sem preveč navezana na stvari, ljudi okoli sebe, ki mi nudijo varnost. Jap, se zgodi. Vendar poznam sebe in poznam občutek popolne svobode in notranje sreče, ki jo doživiš, ko se samo prepustiš in zaupaš, da te tok nese natanko tja, kamor te mora. In ne potrebuješ nikogar in nič ob tem, ko sam pluješ. Tako zaupaš da veš, da bodo pravi ljudje prišli, da se bodo prave stvari zgodile. In kar je najbolj pomembno veš, da karkoli se zgodi imaš sebe. Zato se smeješ v sonce ker veš, čutiš do zadnje celice v svojem telesu, da je to vse, kar potrebuješ.

Objemanje dreves

Zakaj zadnje čase nisem zaupala tem občutkom sebe? Ker se je lesk zunanje varnosti začel bleščati in me vabiti v preizkušnjo. No, pa sem šla. In se začela bati vsega, ker pač jaz sem si ustvarila svoj načrt a ob tem pozabila, da vse kar je pomembno za realizacijo je to, da imaš jasen cilj. Sicer sem imela jasen cilj, vendar sem imela jasen tudi vsak korak, ki bo vodil do tega cilja. In tu se je moj sistem porušil. Ker je vse postalo težko, ker me je bilo strah, da bo napačen korak razblinil moj cilj. No, zdaj me življenje spet uči, da vse kar je na meni je to, da zaupam in da uživam v vožnji. Tako preprosto je to. In zdaj se spet smejem v sebi, se na svojem splavu nastavljam soncu, ker zaupam. No ravno strah je bil zame zadnje čase velik učitelj. Opomnil me je, da dokler bom verjela, da brez nečesa ne morem živeti, bom hotela na vsak način nadzirati dogodke in situacije, ljudi in spoznanja, ki prihajajo do mene. In na ta način bom plavala proti toku, se borila z dnevi, se upirala spremembam, bila žalostna, jezna, nemirna v sebi in groba do sebe. Sicer imam jasen cilj... vendar ali je vreden, da zaradi njega ne uživam v vožnji?
Pa daj spusti, ...lepo je!