Občutek doma

In že je tu. Zadnji mesec mojega bivanja od doma. In v teh 5ih mesecih sem imela možnost tudi “malo” potovati. Večina teh “potovanj” je bila z namenom ''reunited'' z mojim čudovitim fantom, ki bi verjetno tudi na konec sveta prišel zame :) V teh 5ih mesecih sem obiskala: Oslo, Berlin, Stockholm, London in seveda živela ter raziskovala kraje in fjorde okrog mojega Bergna. Imela sem 8 letov (če prištejem tistega, ko sem obiskala novorojenega Lovrota doma v marcu) in kakšnih 36ur vožnje z vlakom. In kar sem se lahko prepričala na teh potovanjih je, da ima vsako mesto čisto svojo energijo, ki v meni vzbudi čisto svojevrstne občutke. Berlin je retro mesto, ki s svojo kaotičnostjo spominja na mesto raznolikosti in pestrosti. Občutek dobim, da so ljudje tam ujeti v nekem svojem svetu. V svetu, ki jih popolnoma osrečuje in ne potrebujejo nobenih sprememb več. V berlinu si lahko kdorkoli in počneš karkoli. Bolj kot boš izviren, bolje bo. 

Stockholm me je od vseh mest najbolj navdušil. Zame ima vse: ogromno vode, otočke, morje, stari del, novi del, prečudovito naravo in skandinavski čar! Skandinavija, je skandinavija. Ampak Švedska in Norveška sta nekaj popolnoma drugega. Vsaj kar se energije in občutkov tiče. Norveška je akcija, je razgibanost, razigranost, motivacija, ... Švedska je mir, umirjanje, meditiranje, raziskovanje, samota itd. In Stockholm je nekaj vsmes. Vrtovi in parki poskrbijo, da se imaš kam umakniti, ko ti »šunder« mesta začenja »najedati”. Je mesto ob vodi, ob mostovih, ob jadrnicah,... In kar je najboljše, so otočki, ki jih je ogromno! Mir in tišina teh krajev, te posrka vase. 

London je prefinjeno mesto z vso uglajenostjo, ki jo primorejo angleži. V tem mestu zmagajo parki in VEVERICE! 

Oslo se trudi biti veliko mesto. Le, da to ni. Vendar je še vseeno norveška z zasoljenimi cenami in ogromno imigranti iz vsega sveta. Pomladi je vsekakor lepši kot pozimi – kot vsako mesto verjetno!

Norveška je lepa. Je mirna, barvita in drugačna. Vendar ni moj dom. Nikoli mi ne bo prinesel tistega občutka topline v mojem srcu, kot ga imam doma. Ležanje pod borovci in uglašanje kukavice v ozadju, me spominja na otroštvo in poletne počitnice. Nič ne bo nikoli nadomestilo to “domačnost” in poznanost, ki mi jo vzbuja moja Slovenija. Pa vendar, je na nek način tudi Norveška postala dom. Drugačen dom. Pa vseeno dom, ki mi ponuja zatočišče v katerem se počutim varna. Verjetno sem potrebovala Norveško, da bi se v njej počutila drugače kot v Sloveniji. In to mi je ta dežela dala. Dala mi je neko širino in raznolikost, ki jo ponujajo kraji izven domačega in poznanega okola. Dala mi je raznolike ljudi in drugačno možnost spoznavanja same sebe. Dala mi je zavedanje, da je zunaj naše male dežele še toliko za raziskati, še toliko malih kotičkov v katerih se srce počuti kot doma. In zdaj se mi naša mala slovenija zdi še manša. Vendar je moj dom in vedno se bom rada vrnila DOMOV!