Ko slike govorijo

Okoli nas je toliko lepega. Toliko lepot narave in vsega, kar smo ustvarili. Toliko kotičkov, kjer lahko uživaš in si navdušen nad tem, kar vidijo oči in posledično čuti srce! In vsak kraj ima svojo energijo. Svojo posebno vibracijo, ki te lahko napolne.  

Vsak dan prinaša nekaj novega, neodkritega, zanimivega. Zato se prepuščam dnevom. Tega nikoli nisem znala. In začenjam ugotavljati, da so neplanirani dnevi na nek način čarobni. Ker se prepustiš in na koncu lahko nastane zgodba, ki pusti večen spomin.   

V odkrivanju same sebe sem našla tisti kotiček v sebi, kjer sem mirna, zaupam v življenje in sem pomirjena s prihodnostjo. V tistem kotičku sem jaz prava jaz in vse kar čutim je neverjetna ljubezen do vsega kar je. Tam izgine strah, tam je samo pogum, tam je samo nepopisna sreča. In začenjam verjeti, da takšne občutke lahko odkriješ samo v samoti in tišini. Tam, kjer lahko začutiš bite svojega srca in občutiš življenje, ki ni vezano na nič drugega, kot le nate. 

Ko poslušaš sebe. Ko začutiš kaj je naslednji korak na tvoji poti. Ker preprosto veš, kaj sledi. Biti buden zame pomeni, biti dovolj pozoren na to, kar ti govori srce. Kar sledi temu je POGUM. 

Objemi neznancev. Objemi znancev. Objemi prijateljev in objemi najbljižjih ljudi. Vsi objemi se razlikujejo pa vendar, so objemi nekaj najlepšega. So kot govorica telesa, ki pozdravi in ki pove nekaj, kar besede nikoli ne povedo. In ljubim tiste iskrene objeme, ki jih čutiš še dolgo potem, ko sta se dve telesi ločili. Preprosto zato, ker je bilo toliko toplega in ljubečega poslano v tistih nekaj sekundah. Objemi govorijo. Vsak zase!  

Vedno sem si želela biti nek navdih za druge. Žarek sonca, ko so samo oblaki. Pa vem, da se tega ne da naučiti ali postati. Takšen pač si, ali pa nisi. In ko bom s svojo pristonostjo in energijo razvedrila dan (ali trenutek) nekoga drugega, bom na polovici mojega življenjskega cilja - kdo želim postati! Prvi korak na tej zgodbi pa je: iskrena sreča, ki prihaja iz tebe in ne od zunaj. 

In zadnje... dom. Tako daleč, pa vseeno tako blizu. Dom so ljudje, ki so mi blizu. Dom je prostor, kjer sem varna. Dom je občutek pomirjenosti. Dom je vonj po sveže opranem perilu...
Dom je z menoj in v meni.