Hvaležnost

Danes sem hvaležna za...

Besede, brez katerih si več ne predstavljam zaključka dneva. Ko si vzamem trenutek in resnično in globoko pomislim na to, kaj čudovitega se je zgodilo danes. Kaj mi je napolnilo dušo in ogrelo srce.

Ko sva z Maruško začeli s pisanjem hvaležnosti ena drugi, sem imela kar nekaj težav. Za kaj biti hvaležen, če je pa toliko slabega v tem dnevu... Če je šlo pa toliko stvari narobe. če če če... Sčasoma sem ugotovila, da so bili to samo izgovori in da sem resnično lahko hvaležna šele takrat, ko pustim, da se me tudi drobne stvari dotaknejo. In takrat se je odprl nov svet. Vse manjše in na videz nepomembne stvari, so začele polniti moje zapise hvaležnosti. Zame pa so bile tako velike. 

Vonj po pomladi, nasmeh neznanca, objem prijateljev, občutek varnosti... 

Toliko na videz nesmiselnih utrinkov dneva. Meni pa so dajali samo eno potrditev: Da sem srečna! In da je moje življenje čudovito! Ko sem enkrat rekla hvala, sem odprla svoje srce. Za ljubezen. Za srečo. Za majhne pozornosti, ki jih opazim. In za to, ker se v velikem bumerangu vrne vse, za kar sem hvaležna.  

In tudi takrat, ko so dnevi sivi in gre vse narobe... še najbolj takrat, ugotovim, da imam v sebi še vedno toliko lepega. In da je še vedno vredno reči hvala! Ker je. 

...Ker me je zbudilo pomladansko sonce v Bergnu...