Iz cone udobja v steber moči

V zadnjih dneh sem tolikokrat slišala stavek: »vse se lomi…« in nebi verjela da je res, če tega nebi doživljala tudi sama. In ne prvič in tudi ne zadnjič.

Ne lomi nas zato, da bi nas zlomilo temveč zato, da bi nas premaknilo. 

Iz cone udobja (katerokoli smo že izbrali) v steber moči!

Preprosto sem sprejela cikel rojstva in smrti, ki se mi vedno znova dogaja. Zavest se razširi in zmore ugledati resnico veliko globlje preko razuma ali emocij. Zmore čutiti kaj je tisto, kar ostaja resnično skozi prostor in čas. Skozi dimenzije realnosti na katerih padamo in se znova dvignemo. Naš razvoj se spiralno vrtinči in zavest razširja. Ko se zavest razširi in je občutek, da smo stopili 3 stopnice naprej… pride tisti val, ko je občutek, da gremo 4 nazaj. Pa gremo res? 

Ne gre se za naprej ali nazaj. Temveč samo za transformacijo. Za resnico, ki se prizemljuje. Ko iz čistine zavesti nekaj dojamemo na povsem eteričnem nivoju, na dušnem nivoju, v duhovnem življenju…. se bo ta resnica sčasoma začela v naše življenje sidrati in prizemljevati. Ne bo ostajala na eteričnem telesu, temveč bo z globoko resnico svetlobe prodirala naprej na mentalno telo, emocionalno telo in fizično telo. In ta čista svetloba bo osvetlita tudi tiste dele, kjer še nismo povsem mirni. Morda um še vedno verjame v zakoreninjen koncept, ki na tej ravni zavedanja, ki smo jo le malo prej ozirali na eteričnem nivoju, ni kompatibilen z našim globokim vedenjem resnice. In morda so določene emocije v nas ostale še vedno neizražene. Morda so v našem telesu skrite bolečine za katere se sploh ne zavedamo. Ta svetloba ne bo povzročila le zdravljenja, temveč ruvanje. Ruvanje teh zastalih vzorcev in energij… in le to transformirala v svetlobo. Morda to iz oči človeka razumemo kot propad, razdor, težo lomljenja… v resnici se dogaja osvobajanje! 

In ravno to nam je tako težko. Biti svobodni. Živeti brez tistega, kar nam je toliko časa postavljalo varnost – četudi nam je s tem toliko jemalo. Z občutki, da smo vredni, da smo lahko srečni in izpolnjeni, da lahko imamo, da si lahko dovolimo sprejemati. … tako domače nam je živeti z občutki manjvrednosti, bolečine, žalosti… predvsem pa nam je res res domače živeti s strahovi. A življenje, ta čista energija ljubezni reče: »Vzemi, zaslužiš si. Vreden si ljubezni obstoja, boga, vsega kar je. Vreden si imeti veliko več kot si dovoliš. Vreden si biti slišan kot slišiš druge…« 

Ni dovolj to, da razumemo, da smo vredni, temveč da to vedenje resnice ponotranjimo na vseh nivojih našega bita. Namen je, da to globoko resnico živimo kot človek in ne le kot bitje!

Postali smo pravi umetniki v bežanjem. Celo duhovno resnico smo obrnili sebi v prid. Da se nam ni potrebno soočiti s tistim, kar na nekem nivoju boli. Veliko lažje je reči, da je vse iluzija, kot pa se soočiti z življenjem, ki ga živimo a si ga globoko v sebi ne želimo. Nikdar ne bomo imeli nekaj, kar globoko v sebi čutimo, da si ne zaslužimo. In morda bomo temu rekli, da vidimo preko iluzije. A paradoks življenja pravi:«ravno iluzija je tisto, kar ne obstaja. Živi tisto, čemer mi dajemo obstoj.«  

Za vse vas, ki trenutno bijete bitko spuščanja. Bitko z lastnim egom, ki vas želi zavarovati in vas zaščititi. I feel you. I have been there. I know how it feels.

A začela sem čutiti ta globok pomen in namen te »črne luknje« v katero nas vleče. To brezno brezmejnosti. Kjer se face to face soočamo z resnico, ki jo na določenem delu nas še vedno živimo. Ko padem tja, je občutek, kot da me sploh več ni. Kot da ne obstajam. Ko vse tako boli, tišči, da ne zmorem več…. spustim vse. Vseeno mi je kaj se zgodi z mano. In ravno takrat, ko mi postane vseeno, vse postane ENO.   

Ravno zato, ker se predam. 

In ko se predam, se osvobodim.   

V trenutku, ko mislimo, da sploh ne bomo več preživeli, se zavest odcepi od resnice, ki jo doživljamo v tistem trenutku. Od resnice emocionalnega telesa. Od resnice omejenega koncepta. Kot buba, ki tik pred rojstvom, tik pred preobrazbo ve, da se nekaj končuje in nekaj začenja. Kakšna lepota je v točki ničesar. Ko nič ni. Ko nič ne obstaja. Kajti edino tako, da nič ni, dojamemo, da vse v resnici je. Dojamemo paradoksalnost življenja na zemlji. Ko ničesar ni, šele vse resnično je. Vidimo preko življenja in varnosti, ki nas drži v verigah lastnih zgodb. Tu se zgodi preboj. Preboj svetlobe in tega, da življenju rečeš DA. Dovolim SI.

Zato dragi moj, draga moja,…

to umiranje ima toliko globlji pomen, kot se zavedaš. Pomen, da te osvobodi. Kot človeka. In ti pokaže pot namena s katerim si prišel/prišla na zemljo. Zaupaj procesu in samo pusti. Samo spusti in se predaj.    

To globel si ustvarimo z razlogom. Z razlogom, da uvidimo to kar boli. Da dovolimo, da nas ta bolečina nekam premakne. 

Ne le v stanju zavesti, temveč v življenju!

In dokler se ne bomo premaknili, nas bo sila življenja vedno znova vlekla v to isto točko. 

V točko preboja. V točko, ki kliče po premiku.

Ki kliče po svobodi. 

Nayeli