Time is running out...

Še malo, še nekaj tednov in takrat.. hmm... v svet? Med sanje?

Ne spomnem se več od kdaj si že to želim. In kljub vsem, kar se tukaj odpovedujem (predvsem varnosti, ki mi jo nudijo ljudje in okolje) vem, da to potrebujem. Zase, za svoj razvoj. Da zbistrim glavo in umirim srce! In grem, ker v sebi čutim, da je tako prav. Je eden tistih redkih trenutkov v življenju, ko sem v sebi popolnoma prepričana in takrat vem, da moram samo zaupati. Da je vse na moji dlani.

Mogoče me bo Norveška spremenila, preoblikovla, ...mogoče ne. Ne vem kaj me čaka. In v tem je največji čar tega »potovanja« ali da reč bolje, te poti! To, da sem brez pričakovanj. Kar je po eni strani tako težko in precej strašno, ampak nujno potrebno. In to, da zaupam, da mi naspoti prihajajo pravi ljudje, izkušnje,... da na pot prihaja del mene, ki se lahko zaučuti samo v tistih krajih.

Nekaj čarobnosti je tam. To sem prepričana.

In kaj bom delala v Bergnu na Norveškem? 

Stran od vseh ljudi, ki jih imam rada. 

Stran od poznanih poti in domačega jezika.

Živela. Malo drugače.